Govoricam navkljub – Gajserjeva prihodnost ostaja njegova odločitev« »Najprej okrevanje, potem drugo moštvo – če sploh«

 Avtor : Ervin Kordič Rojc 

21.6.2025 

Ko govorice postanejo glasnejše od resnice

O “senzaciji”  prestopu Gajserja k Ducatiju in zakaj je zdaj pravi čas za spoštljivo tišino

Zadostovala je ena objava – ko je eden izmed mednarodnih novinarjev  prižgal iskrico, ki se je spremenila v požar ugibanj. Zapisal je, da naj bi Ducati pripravljal "velik prestop" in da si želijo petkratnega svetovnega prvaka Tima Gajserja v svojih vrstah. Besede, ki so bile dovolj, da je medijsko kolesje začelo mleti na polno.

Naslovi so eksplodirali. Komentarji so se vsuli. Mnenja, analize, “insajderski viri” – vse na podlagi enega samega zapisa, ki morda temelji na ideji, še bolj verjetno pa na želji, da se nekaj premakne. In premaknilo se je – a ne tam, kjer bi bilo smiselno. Premaknilo se je v svet špekulacij, ki jih trenutno nihče ne potrebuje, najmanj pa Tim Gajser.

Govorimo o fantu, ki se po hudi poškodbi rame še vedno trudi priti nazaj na svoj nivo. O športniku, ki je s svojim trudom in vztrajnostjo dokazal, da spada med legende motokrosa. In zdaj, v tem občutljivem obdobju, ko telo še ni reklo zadnje besede, bi mu nekateri radi že risali prihodnost.

Bodimo iskreni – kaj natanko vemo? Nič. Nobene uradne potrditve. Nobenega komentarja iz tabora Gajser ali Honde. Le želja medijev po ekskluzivi in pozornosti. Tim bo – ko bo za to čas – povedal svojo resnico sam. In ko bo, bo to edina, ki šteje.

Ducati? Morda. Morda čez eno leto, morda nikoli. Drugo moštvo? Lahko. Lahko ostane pri HRC do konca kariere. Lahko pa čez dve sezoni zamenja tudi zvrst. A danes je za vse to prezgodaj. Danes se fokusiramo na eno stvar – da se Tim pozdravi do konca in se vrne, kot zna – zmagovalno.

In ko bo nazaj, bo povedal sam. Takrat ne bomo potrebovali vseh mednarodnih medijev

ali “anonimnih virov”.

Do takrat pa – srečno, Tim. Čakamo te – brez senzacij, brez naslovov. Samo z resničnim spoštovanjem.

foto:©fotokorda / ervin kordič rojc 

»Ko zmaga ni dovolj: Grenkoba tribun v senci velike dirke« »Trojna drama, ena sramota: Zakaj žvižgi nimajo mesta v MotoGP?«

 Avtor : Ervin Kordič Rojc 

21.6.2025 

Ko navijanje izgubi kompas: Nešportno vzdušje na sprint dirki v Italiji

Danes smo na sprint dirki MotoGP v Italiji dobili trojno zgodbo bratstva, borbe in hitrosti. Zmagal je Marc Márquez, drugi je bil njegov brat Álex Márquez, tretji pa domači junak Francesco Bagnaia. Vrhunska dirka, prepojena z mojstrstvom, pogumom in nepopustljivostjo. A ostal je grenak priokus – zaradi navijačev.

Ko so Márquezi prečkali ciljno črto pred Bagnaio, se ni po zraku razlegel zgolj zvok motorjev in izpušnih sistemov. Zaslišali so se tudi žvižgi, negodovanje, in celo žaljivke, usmerjene predvsem proti Marcu Márquezu. Zakaj?

Je zmagal napačen? Je treba športnika obsoditi, ker ni domačin? Je nekomu uspeh manj vreden, ker prihaja iz druge garaže?

Dirkači v MotoGP niso le tekmovalci – so sodobni gladiatorji. Vozijo z norimi hitrostmi, pogosto preko 350 km/h. V vsakem ovinku so le milimetri stran od tragedije. Nihče ne pride na vrh po naključju. Vsaka zmaga je rezultat poguma, discipline in trdega dela. Vsak padec nosi s sabo bolečino, vsaka vrnitev terja jekleno voljo.

In vendar je prav danes, sredi vseh teh veličin, človeštvo pokazalo svojo manj sijočo plat. Nešportno navijanje ni izraz strasti – je izraz nestrpnosti. Namesto da bi slavil veličastno predstavo, del občinstva ni zmogel pogleda preko klubskih in narodnostnih mej.

A Marc Márquez si je zmago zaslužil. Tako kot si jo je v Italiji pred njim zaslužil Bagnaia. In tako kot bi si jo danes zaslužil kdorkoli med njimi. Ne gre za to, kdo je prvi, ampak za to, kako dirkajo. In danes so vsi trije – Marc, Álex in Peco – dirkali kot levi.

Če izgubimo sposobnost, da občudujemo veličino tudi pri tistih, ki niso »naši«, potem ne izgubljamo le športa. Izgubljamo nekaj večjega – izgubljamo človečnost.

Navijajmo s srcem. A predvsem – navijajmo športno.

foto: ©dorna/motogp