Avtor :Ervin Kordič Rojc
25.8.2025
»Pancarjevi – družina, ki je motokros spremenila v
življenjski boj«
Družinska zgodba Pancarjevih: Od očetovih sanj do sinove
svetovne elite !
Družina Pancar živi za motokros. Oče Igor je svoje sanje
prenesel na sina, mama skrbi za skrite podrobnosti, Jan pa se danes bori s
svetovno elito. To ni le šport – to je zgodba o družini, predanosti in
vztrajnosti, ki premaga vse ovire.
Oče Igor je bil trikratni državni prvak
med veterani, danes pa je mehanik in opora sinu Janu, ki piše zgodovino
slovenskega motokrosa. Mama skrbi za nevidne, a ključne podrobnosti. To ni le
športna zgodba – to je zgodba o sanjah, družini in neukrotljivi vztrajnosti.
Kako se je vse skupaj začelo"
Otroške sanje Igorja Pancarja - Od dirkača do mehanika !
Igor Pancar :
Vse se je začelo, ko sem bil še majhen, še pred osnovno
šolo. Moj oče je oboževal motokros dirke in me je pogosto vozil s sabo. Že
takrat sem si rekel: "Jaz bom enkrat dirkal. Hočem dirkati!" Seveda
ni bilo denarja, a pri štirinajstih mi je oče vendarle kupil moj prvi motor –
Tomos juniorja. Tisto poletje sem ga z veseljem vozil in sanjal o tem, da bom
nekoč stal na štartni rampi. Kasneje sem zgradil hišo, se poročil in si
ustvaril družino, dobili smo hčerko Kajo. Motokros je šel malo na stran, a srce
me je vseeno vedno vleklo nazaj. Skoraj vsako leto sem šel pogledat vsaj eno
dirko. Potem pa je prišel tisti dan, ko sem si spet kupil motor – takrat žena
sploh ni vedela, kaj sem privlekel domov! Po tem sem začel voziti državne
dirke. Rezultati so bili skromni – enkrat zadnji, drugič predzadnji. Saj ne
moreš kar priti in se takoj voziti v ospredju z izkušenimi dirkači, kot so bili
takrat Kragelj, Kampuš, Gajser Bogomir in drugi... Poleg motokrosa me je doma
vedno zanimalo delo s stroji. Tako sem z leti pridobil precej domačega znanja,
kar me je na koncu pripeljalo do študija strojništva, ki sem ga uspešno
zaključil. S tem znanjem sem si nato motor za dirke pripravljal kar sam.
Sčasoma sem postajal vedno boljši. Z vsako dirko sem pridobil več izkušenj, več
znanja in več samozavesti. Redno sem se uvrščal med top 10 in bil trikrat
državni prvak med veterani. To je bil zame velik osebni dosežek, dokaz, da sem
napredoval in da sem na pravi poti. Takšni trenutki ti dajo zagon in potrditev,
da se ves trud, ure treningov, vlaganje v motor in opremo – vse to – res
splača. Z vsako sezono sem si postavljal višje cilje, vedno bolj resno sem
jemal pripravo na dirke in vse bolj razumel, da motokros ni samo fizična, ampak
tudi mentalna igra. Učil sem se na napakah, analiziral svoje vožnje in počasi
sestavljal sliko, kako priti bližje najboljšim. Svojo dirkaško pot sem z leti
vedno bolj postavljal na stran, saj je bil talent sina Jana vedno bolj izrazit.
Eden od razlogov pa je tudi ta, da se dirke svetovnega prvenstva mx2 prekrivajo
z dirkami Slovenskega državnega prvenstva. Sčasoma sem prevzel vlogo mehanika,
trenerja, zaupnika in motivatorja. Danes sem glavni in edini mehanik v ekipi
TEM JP253. Ni lahko – vse od priprave motorjev, logistike, treningov do skrbi
za najmanjše podrobnosti – vse pade na naša ramena. Ampak po drugi strani je to
naše življenje. Ko vidim Jana na progi, vem, da je vsaka neprespana noč, vsak
zavit vijak in vsaka kaplja potu vredna. Preklop iz dirkača v mehanika je bil
zame prehod iz osebnih sanj v družinsko zgodbo. Če sem kot dirkač želel
dokazati, kaj zmorem sam, danes dokazujem, kaj lahko zmoremo skupaj. In ko
vidim, da se Jan bori med najboljšimi na svetu, vem, da je to zmaga za vse nas.
Igor, kot glavni
mehanik ekipe TEM JP253, nikoli ne opazuje samo Jana.
Med treningi in
ogrevanji skrbno spremlja tudi druge tekmovalce – kako vozijo, kakšne linije
izbirajo in predvsem, kako imajo nastavljene motorje. S tem pridobi občutek,
ali je podlaga bolj trda, razrita ali mehka in kako se nanjo odzivajo različne
nastavitve. Ko se Jan vrne v bokse, sledi kratek, a zelo pomemben pogovor. Igor
mu na podlagi videnega pove, ali bi bilo morda bolje imeti mehkejše vzmetenje
za več oprijema, ali pa trše, da motor ostane bolj stabilen. Jan ima seveda
svoj občutek iz sedla, a Igorjev pogled s proge je neprecenljiv. To je prava
povezanost očeta in sina – spoj izkušenj, zaupanja in tehničnega znanja. V
takšnih trenutkih se pokaže moč družinske ekipe: vse je povezano – od dirkača,
mehanika, motorja do čustev, ki jih prinaša vsak nastop. In prav ta povezanost
je tista, ki ekipo TEM JP253 dela posebno in drugačno.
Nevidna moč ekipe - Vloga MAME v ekipi TEM JP253:
Medtem ko Igor skrbi
za motor in taktiko, mama prevzame prav poseben del ekipe – skrbi za vse, kar
omogoča, da ekipa deluje nemoteno. Njena naloga ni le priprava obrokov in
zagotavljanje, da so prehrana in tekočina na voljo ob pravem času, ampak tudi
tehnična podpora. Poskrbi, da je Janova čelada vedno brezhibna in pripravljena
za dirko, preveri škornje in druge zaščitne elemente, da lahko sin na progi
nastopa brez skrbi. Seveda pa je tu tudi čustvena dimenzija – kot vsaka mama,
je čustveno vpletena, spremlja napetosti, skrbi in uspehe, podpira sina, ko je
težko, in skupaj z njim doživlja vsak trenutek zmage ali poraza. Njena vloga je
pogosto neopazna, a prav zaradi nje ekipa funkcionira kot usklajen stroj, kjer
vsak član prispeva k uspehu.
IGOR PANCAR : –
GLAVNI MEHANIK V EKIPI TEM JP 253
Igorjev pogled na pripravo motorjev:
Kako zagotovite, da sta oba motorja pripravljena, čeprav se
nikoli ne obnašata povsem enako?
Tehnične nastavitve • Vzmetenje – tudi če imaš identične
nastavitve (klik nastavitve, olje, vzmeti), se lahko vzmetenje na drugem
motorju obnaša drugače zaradi minimalnih razlik v obrabi, tolerancah materiala
ali celo sestavljanju. • Motor – dva motorja enake znamke in letnika nikoli ne
delujeta povsem enako. Že malenkost drugačna toleranca v cilindru, bat,
uplinjač/šoba ali elektronika lahko da drugačen “feeling”. • Okvir in šasija –
pri enem motorju se lahko že zaradi predhodnih padcev ali naprezanja okvir
obnaša nekoliko drugače. To čuti dirkač, četudi zunanjemu očesu ni nič opazno.
Psihološki faktor:
Ko si na treningih ogromno ur odpeljal z
motorjem št. 1, tvoje telo instinktivno ve, kako se bo motor odzval – v ovinku,
pri skoku, pri zaviranju. Ko sedeš na motor št. 2, ki je sicer na videz isti,
pa ti drobne razlike zmedejo občutek. Dirkač se potem na podzavestni ravni ne
sprosti enako.
Prilagoditev na drugi motor .
Potrebno je vsaj nekaj treningov z obema
motorjema, da si telo ustvari “backup feeling”.
Najboljši dirkači v MXGP in MotoGP pogosto trenirajo izmenično z obema
motorjema, ravno zaradi tega – da se v primeru zamenjave na dirki ne počutijo
izgubljene. • Ekipa mora imeti možnost na hitro še dodatno nastaviti motor št.
2 po občutkih dirkača (pritisk v vilicah, rebound, mapping motorja ipd.).
Od česa je odvisen uspeh ?
Uigranost dirkača in ekipe – da
znajo hitro najti kompromis v nastavitvah drugega motorja. • Prilagodljivost
dirkača – najboljši znajo hitro preklopiti in izkoristiti tisto, kar motor
ponuja, tudi če ni idealno. • Psihološka trdnost – če verjameš, da bo motor št.
2 slabši, bo res tako; če pa sprejmeš, da moraš dati 100 % na tistem, kar imaš,
se lahko marsikaj nadoknadi.
Začetki Jana Pancarja .
Jan :
Kot otrok sem bil
vedno poln energije in radovednosti. Skupaj z očetom sem hodil na dirke in tam
začutil čar motorjev ter dirkaškega vzdušja. Že pri dveh letih me je oče
posedel na motor, kot da bi mi želel pokazati, kam sodi moje srce. Pri treh
letih sem dobil svoj prvi pravi motor, pri petih pa sem že odpeljal prve
lokalne dirke.
Kmalu se je izkazalo,
da ima Jan več kot le otroško navdušenje – imel je talent, voljo in značaj
dirkača. Njegova pot je bila vse prej kot lahka. Slovensko okolje za motokros
ni tako razvito kot v velikih državah, toda Pancar se je prebijal korak za
korakom.
Ko je dopolnil 7 let,
kar je bila takrat minimalna dovoljena starost za dirkanje, je začel nastopati
na državnih in kasneje še na evropskih tekmovanjih, kjer je pridobival
dragocene izkušnje in bil do 17. leta kar šestkrat Slovenski državni prvak.
Za vsakim uspehom je
stalo veliko odrekanja, treningov in podpore družine. Danes je Jan Pancar
sinonim vztrajnosti in talenta. V MXGP svetovnem prvenstvu je postal stalnica,
v sezoni 2025 pa piše novo zgodovino slovenskega motokrosa.
Z zgodovinskim 3.
mestom v Loketu in vedno boljšimi rezultati dokazuje, da je na pravi poti.
Njegova zgodba je dokaz, da se velike poti začnejo z majhnimi koraki – in da
lahko tudi iz majhne Slovenije pride dirkač, ki se kosa z najboljšimi na svetu.
Tako se je začela pot, ki ni bila vedno lahka, a je bila polna sanj, želja in
odločnosti. Korak za korakom, iz lokalnih prog do evropskih tekem, sem zrasel v
dirkača, ki danes zastopa Slovenijo med svetovno elito.
Kako Jan doživlja težke pogoje na progi ?
Motokros ni nikoli
enostaven, a včasih se narava zdi še posebej neusmiljena. Slovenski dirkač Jan
nam razkriva, kako je, ko so pogoji na progi resnično slabi.
“Ko so pogoji na
progi res slabi, je občutek tak, kot da se boriš z naravo in sam s sabo. Ročke
so spolzke, roke utrujene, včasih jih komaj še držiš. Potem pride še trenutek,
ko ti kamen prileti naravnost v roll-off in ga uniči. Ostaneš brez zaščite,
brez jasnega pogleda. Takrat moraš improvizirati – jaz sem moral nagibati glavo
pod določenim kotom, da sem sploh še kaj videl. Nič več ne voziš tako, kot si
načrtoval, ampak iščeš način, da preživiš vsak ovinek, vsak skok. To je
motokros – nepredvidljiv, brutalen, a prav zato tako poseben. Tisti, ki kljub
vsem težavam zdržijo do cilja, so pravi borci.”
Jan o taktiki med dirko :
“Ko štartam spredaj, imam več časa
in prostora za taktiko. Lahko opazujem dirkača pred seboj, gledam, kje pelje
linije, in ga pustim na razdalji 2–3 sekund. Ko se ustvari prava priložnost in
sem hitrejši, grem mimo. Takrat je vsak manever premišljen in načrtovan. Ko pa
štartam bolj zadaj, je zgodba drugačna. Tam ni časa za analizo ali taktiko –
misliš samo, kako čim prej priti naprej in osvojiti čim več mest po lestvici.
Napad mora biti hiter, instinktiven, vsak ovinek šteje. V takšnih trenutkih ni
prostora za napake, vse se dogaja v delčku sekunde.”
Pogled v prihodnost :
Jan nam je zaupal, da bi si v prihodnosti želel kakšno
ponudbo iz ene od tovarniških ekip, kjer bi imel še boljše pogoje za napredek.
A če se to ne bo zgodilo, bo – tako kot doslej – vztrajal bom v družinskem
krogu in poskušal doseči še boljše rezultate kot letos. Njegova zgodba je
dokaz, da se z voljo, predanostjo in ljubeznijo do športa lahko kosaš z
najboljšimi, ne glede na to, od kod prihajaš.
Zaključna misel :
»Ko se dvigne prah in motorji utihnejo, na progi ostane le resnica.
Resnica, da brez družine, brez ljubezni in brez neomajne vere ne bi bilo zmag,
ne bi bilo sanj. Pancarjevi niso le ekipa – so dokaz, da je mogoče iz malega
naroda stopiti med velike. In ko Jan dvigne pogled z blatne proge, se v
njegovih očeh ne blešči samo prihodnost slovenskega motokrosa, temveč vse
solze, žulji in žrtve družine, ki je iz sanj ustvarila zgodovino.«
Vse fotografije, objavljene na tej spletni strani, so
avtorsko zaščitene v skladu z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP).
Avtor si pridržuje vse pravice.
Vsakršno reproduciranje, distribuiranje, javno priobčevanje,
shranjevanje ali drugačna uporaba fotografij brez predhodnega pisnega soglasja
avtorja je strogo prepovedano.
Neavtorizirana uporaba predstavlja kršitev avtorskih pravic
in je kazniva po civilni in kazenski zakonodaji Republike Slovenije ter
Evropske unije. Kršitelji so odgovorni za povračilo škode in lahko
odgovarjajo tudi kazensko.
Ervin Kordič Rojc
Foto & text copyright ©: Ervin Kordič Rojc
