»Ko zmaga ni dovolj: Grenkoba tribun v senci velike dirke« »Trojna drama, ena sramota: Zakaj žvižgi nimajo mesta v MotoGP?«

 Avtor : Ervin Kordič Rojc 

21.6.2025 

Ko navijanje izgubi kompas: Nešportno vzdušje na sprint dirki v Italiji

Danes smo na sprint dirki MotoGP v Italiji dobili trojno zgodbo bratstva, borbe in hitrosti. Zmagal je Marc Márquez, drugi je bil njegov brat Álex Márquez, tretji pa domači junak Francesco Bagnaia. Vrhunska dirka, prepojena z mojstrstvom, pogumom in nepopustljivostjo. A ostal je grenak priokus – zaradi navijačev.

Ko so Márquezi prečkali ciljno črto pred Bagnaio, se ni po zraku razlegel zgolj zvok motorjev in izpušnih sistemov. Zaslišali so se tudi žvižgi, negodovanje, in celo žaljivke, usmerjene predvsem proti Marcu Márquezu. Zakaj?

Je zmagal napačen? Je treba športnika obsoditi, ker ni domačin? Je nekomu uspeh manj vreden, ker prihaja iz druge garaže?

Dirkači v MotoGP niso le tekmovalci – so sodobni gladiatorji. Vozijo z norimi hitrostmi, pogosto preko 350 km/h. V vsakem ovinku so le milimetri stran od tragedije. Nihče ne pride na vrh po naključju. Vsaka zmaga je rezultat poguma, discipline in trdega dela. Vsak padec nosi s sabo bolečino, vsaka vrnitev terja jekleno voljo.

In vendar je prav danes, sredi vseh teh veličin, človeštvo pokazalo svojo manj sijočo plat. Nešportno navijanje ni izraz strasti – je izraz nestrpnosti. Namesto da bi slavil veličastno predstavo, del občinstva ni zmogel pogleda preko klubskih in narodnostnih mej.

A Marc Márquez si je zmago zaslužil. Tako kot si jo je v Italiji pred njim zaslužil Bagnaia. In tako kot bi si jo danes zaslužil kdorkoli med njimi. Ne gre za to, kdo je prvi, ampak za to, kako dirkajo. In danes so vsi trije – Marc, Álex in Peco – dirkali kot levi.

Če izgubimo sposobnost, da občudujemo veličino tudi pri tistih, ki niso »naši«, potem ne izgubljamo le športa. Izgubljamo nekaj večjega – izgubljamo človečnost.

Navijajmo s srcem. A predvsem – navijajmo športno.

foto: ©dorna/motogp