Tisto, česar telemetrija ne pokaže !

Avtor : Ervin Kordič Rojc Datum : 15.07.2026 Več kot hitrost – kako občutek, zaupanje in ekipa ustvarjajo prvake

Ko se ugasnejo rdeče luči in motocikli z vso močjo pospešijo proti prvemu zavoju, večina gledalcev vidi le boj za čim hitrejši krog in najboljši rezultat. Na stezi je dirkač sam, toda resnica vrhunskega motociklističnega športa je veliko bolj kompleksna. Za vsakim uspehom stoji ekipa ljudi, katerih delo je očem gledalcev večinoma skrito. Motošport je eden najbolj zahtevnih ekipnih športov, čeprav na koncu rezultat pripada enemu samemu dirkaču. Vsaka desetinka sekunde je rezultat sodelovanja med dirkačem, mehaniki, glavnim inženirjem, telemetristom, strokovnjaki za elektroniko, vzmetenje in pnevmatike. Uspešna ekipa ni le skupina odličnih strokovnjakov, ampak sistem, v katerem vsak zaupa drugemu. Prav medsebojno zaupanje predstavlja temelj vsakega vrhunskega moštva. Dirkač mora popolnoma zaupati svoji ekipi, da je motocikel pripravljen brezhibno in da je vsaka sprememba nastavitev rezultat natančne analize. Enako pomembno pa je, da ekipa zaupa dirkačevim občutkom. Če med njimi ni iskrene komunikacije, tudi najboljši motocikel ne bo pokazal svojega pravega potenciala. Danes imajo dirkalni motocikli na desetine senzorjev, ki med vsakim krogom zbirajo ogromno podatkov. Telemetrija beleži hitrost, zavorni tlak, položaj ročice plina, nagib motocikla, zdrs zadnjega kolesa, delovanje vzmetenja, temperaturo pnevmatik in številne druge parametre. Inženirji lahko po nekaj sekundah analizirajo tisoče podatkov, vendar kljub napredku tehnologije obstaja nekaj, česar računalnik ne more izmeriti – občutka dirkača. Prav zato je sodelovanje med dirkačem in telemetristom eno najpomembnejših partnerstev v sodobnem motošportu. Telemetrija pokaže, kaj se je zgodilo, dirkač pa razloži, zakaj se je zgodilo. Šele ko se združita objektivna analiza podatkov in subjektivni občutek voznika, lahko ekipa razume pravo obnašanje motocikla. Ko se dirkač po treningu ali dirki vrne v bokse, se začne eden najpomembnejših delov celotnega dirkaškega vikenda. Njegova naloga ni le povedati, da motocikel ni dovolj hiter ali da nekaj ni v redu. Vrhunski dirkač mora natančno opisati vse, kar je občutil med vožnjo.

Povedati mora, kako stabilen je motocikel pri močnem zaviranju, ali prednje kolo izgublja oprijem pri vstopu v zavoj, ali zadnje kolo zdrsne pri odpiranju plina, ali motocikel zavija prepočasi ali prehitro, kako deluje vzmetenje na neravninah, ali elektronika posega preveč ali premalo, kakšen je oprijem pnevmatik skozi celoten krog in kako se motocikel obnaša ob menjavi smeri. Občutiti mora tudi najmanjše spremembe v razporeditvi mase, geometriji motocikla in odzivu agregata. Vse te občutke mora nato pretvoriti v jasne, natančne in razumljive informacije, ki jih lahko telemetristi in inženirji uporabijo pri nadaljnjem razvoju motocikla. Prav tukaj se pogosto skriva največja razlika med dobrimi in vrhunskimi dirkači. Nekateri imajo izjemno razvit občutek za motocikel. Že najmanjša sprememba nastavitve vzmetenja, višine motocikla ali elektronike spremeni njihov občutek med vožnjo. Dovolj je en klik pri nastavitvi blaženja ali nekaj milimetrov spremembe geometrije, pa bodo razliko zaznali že v prvih nekaj zavojih. Takšni dirkači ne povedo le, da motocikel ni dober. Natančno pojasnijo, v katerem delu zavoja se težava pojavi, pri kakšni hitrosti, med zaviranjem, pri spuščanju zavor ali med odpiranjem plina. Prav te informacije omogočijo telemetristu, da podatke iz računalnika poveže z dejanskim dogajanjem na stezi in ekipi pomaga najti pravo rešitev. Po drugi strani obstajajo tudi zelo hitri dirkači, ki dosegajo odlične rezultate, vendar svojih občutkov ne znajo dovolj natančno opisati. Vedo, da motocikel ne deluje optimalno, ne znajo pa povedati, zakaj. Takrat mora ekipa porabiti veliko več časa za analizo telemetrije in iskanje pravilnih nastavitev. Razvoj motocikla je počasnejši, napredek pa pogosto manj učinkovit. Zato vrhunski dirkač ni le športnik z izjemnim talentom in pogumom. Je tudi analitik, razvijalec in pomemben člen celotnega inženirskega procesa. Njegove informacije imajo pogosto enako vrednost kot podatki, ki jih zberejo najsodobnejši računalniški sistemi. Ko ekipa na podlagi telemetrije in povratnih informacij pripravi optimalne nastavitve motocikla, pa pride odločilni trenutek. Vse pridobljeno znanje je treba prenesti na stezo. Takrat ni več prostora za napake. Dirkač mora voziti na absolutni meji oprijema, ostati zbran pod največjim pritiskom in izkoristiti ves potencial motocikla, ki ga je skupaj z ekipo pomagal ustvariti. Zgodovina motociklističnega športa pozna številne dirkače, ki niso sloveli le po svoji hitrosti, ampak tudi po izjemnem občutku za motocikel in sposobnosti njegovega razvoja. Dani Pedrosa je med inženirji užival izjemno spoštovanje zaradi neverjetne natančnosti pri opisovanju najmanjših sprememb nastavitev. Casey Stoner je slovel po izjemnem občutku za oprijem zadnje pnevmatike in sposobnosti vožnje na meji, kjer drugi niso našli pravega občutka. Jorge Lorenzo je s svojo natančnostjo in doslednostjo pomembno prispeval k razvoju motociklov, Marc Márquez pa še danes velja za enega najboljših voznikov pri zaznavanju obnašanja motocikla v najbolj ekstremnih razmerah. Vsi ti dirkači imajo nekaj skupnega. Niso bili le izjemno hitri. Znali so poslušati motocikel. Prav zato v motošportu pogosto velja nenapisano pravilo: hitrost pripelje dirkača med najboljše, občutek za motocikel, sposobnost sodelovanja z ekipo in zaupanje pa ustvarijo svetovnega prvaka. Motošport je danes eden tehnološko najbolj naprednih športov na svetu, vendar ga na koncu še vedno odločajo ljudje. Računalniki lahko analizirajo milijone podatkov, ne morejo pa nadomestiti občutka, ki ga ima vrhunski dirkač v svojih rokah, nogah in glavi. Ko se ta občutek združi z znanjem inženirjev, izkušnjami mehanikov, natančnostjo telemetrista in popolnim zaupanjem celotne ekipe, nastane nekaj, česar ni mogoče kupiti ali izmeriti – nastane šampionska ekipa.