Sezona MotoGP, oziroma tedaj še 500cc Grand Prix, je v osemdesetih letih in na začetku devetdesetih predstavljala vrhunec dvotaktne tehnologije v motociklizmu. To je bilo obdobje surovih, brutalno hitrih strojev, ki so zahtevali neustrašne in tehnično izjemno podkovane voznike.
Zlata doba dvotaktnih zveri
Dvotaktni motorji so v tem času vladali kraljevskemu razredu in so v primerjavi s kasnejšimi štiritaktnimi motorji ponujali neprimerljivo razmerje moči in mase. Ti motocikli so imeli okoli 130–150 KM, tehtali pa so približno 130 kg. Toda njihova moč je bila eksplozivna, delovala je v zelo ozkem območju vrtljajev, kar je pomenilo, da so vozniki morali imeti vrhunski nadzor nad plinom in občutek za motocikel.
Ena ključnih značilnosti dvotaktnih dirkalnikov je bila njihova divja narava – brez elektronskih pomagal, brez nadzora zdrsa in s precej surovimi šasijami. Če si preveč odprl plin, te je motocikel zalučal v zrak. Vsaka dirka je bila fizično in psihično izjemno zahtevna, vozniki pa so pogosto končali s spektakularnimi "highside" padci.
Veliki asi dvotaktne ere
V tem obdobju so blesteli nekateri legendarni dirkači, ki so znali ukrotiti te nevarne stroje:
Freddie Spencer (prvak 1983, 1985) – "Fast Freddie" je bil neverjetno nadarjen, leta 1985 pa je osvojil tako 250cc kot 500cc naslov v istem letu – nekaj, kar nikomur ni več uspelo.
Eddie Lawson (prvak 1984, 1986, 1988, 1989) – poznan po svoji izjemno gladki vožnji in sposobnosti prilagajanja različnim motociklom.
Wayne Gardner (prvak 1987) – prvi Avstralec, ki je osvojil naslov v kraljevskem razredu, njegovi boji s Spencerjem in Lawsonom so legendarni.
Wayne Rainey (prvak 1990, 1991) – izjemno dosleden in premišljen dirkač, ki je v začetku devetdesetih začel prevlado Yamahinih motociklov.
Kevin Schwantz – čeprav v tem obdobju še ni osvojil naslova (ta je prišel leta 1993), je bil Schwantz eden najbolj karizmatičnih in divjih dirkačev, ki je vozil Suzukijeve dvotaktne zverine.
Razvoj in rivalstva
V tem desetletju so proizvajalci kot so Honda, Yamaha in Suzuki razvijali svoje dvotaktne mojstrovine. Honda je s svojim NS500 in kasneje NSR500 postavljala standarde za surovo moč in agresivno vožnjo, Yamaha z modelom YZR500 pa je bila znana po boljšem ravnovesju in lažjem obvladovanju.
Rivalstva med Hondinimi, Yamahinimi in Suzukijevimi vozniki so v osemdesetih letih dosegla vrhunec. Spopadi med Spencerjem in Lawsonom, Gardnerjem in Lawsonom, ter kasneje epski dvoboji med Raineyjem in Schwantzom, so bili prava poslastica za ljubitelje motociklizma.
Zaključek: Brutalna era pravega dirkanja
Obdobje osemdesetih je bilo čas, ko so se dirkači morali zanašati le na svoj talent, občutek za motocikel in jeklene živce. Brez elektronskih pomagal in z nepredvidljivimi dvotaktnimi motorji so bili ti stroji neizprosni, a hkrati čudoviti.
Ko je leta 2002 MotoGP prešel na štiritaktne motorje, je to pomenilo konec dvotaktne ere, vendar nostalgija za tistimi surovimi stroji še danes živi med ljubitelji motociklizma.
text & foto :Ervin Kordič Rojc
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar