Avtor :Ervin Kordič Rojc
Objavljeno : 26.5.2025
Kruta usoda za Quartararoja: ko sanje prekine tehnika
Fabio Quartararo je na zadnji dirki MotoGP spet postal tisti »El Diablo«, ki ga je svet nekoč občudoval kot svetovnega prvaka. Po mesecih frustracij, kritik in notranjih dvomov je v soncu dirkališča končno našel svoj tempo, svojo moč – svojo dušo. Vozil je kot prenovljen človek, kot da bi nosil na plečih vse padce preteklih sezon in jih z vsako odpeljano sekundo želel spremeniti v zmagoslavje. In res je kazalo, da bo prav ta dan tisti, ki ga bo vrnil med elite.
A potem — tišina.
Ne tista zmagovalna, z zastavami v zraku in solzami olajšanja. Bila je tišina obupa. Ko je bil že v vodstvu, ko je bilo vse na dosegu roke, je njegov motor izdihnil. Dim. Stroj, ki mu je zaupal, ga je izdal. Ob robu steze je obstal nepremično, brez besed, le s pogledom, ki je razkrival vso bolečino sveta.
To ni bila le tehnična okvara. To je bila tragedija. Kruta ironičnost športa, ki zna biti v isti sapi veličasten in neusmiljen. Po dolgih mesecih trdega dela, dvomov, telesnih in duševnih bitk, se mu je končno odprlo nebo. In ravno takrat se je zaprlo.
Ko se dirkač iz najgloblje teme znova dvigne, ko verjame, ko srce bije z ritmom zmage — in mu nato stroj s hladno natančnostjo odvzame sanje — je to več kot poraz. To je tragedija športnika, ki je bil le korak od odrešitve.
Fabio Quartararo bo vstal. A rana, ki jo je pustil ta trenutek, bo ostala dolgo odprta.
V trenutku, ko je Fabio Quartararo ob robu steze sedel na vroč asfalt, ob njem pa je tiho tlel njegov motor, ni bil več zvezda MotoGP — bil je le človek. Ranljiv, izpostavljen, zlomljen. Solza, ki mu je spolzela po licu, je povedala več kot tisoč besed. Pokazala je, kako tanko je čustveno ravnotežje teh modernih gladiatorjev, ki nosijo čelade, da zakrijejo svoje strahove, in vozijo z več kot 300 kilometri na uro, da bežijo pred svojimi dvomi. A ko odpove stroj, ostaneš sam s sabo. In v tisti tišini se pokaže prava narava tega športa — neizprosna, a globoko človeška.
MotoGP ni le boj zoper tekmece, temveč tudi boj s samim sabo. In Quartararo nam je to v enem samem trenutku pokazal bolj kot kdorkoli drug.
Zame osebno je Fabio moj junak včerajšnjega dne. Čeprav mu je zmaga spolzela iz rok, je bil absolutni zmagovalec celega vikenda v Silverstonu. Ker prava veličina dirkača se ne meri le po stopničkah, ampak po srčnosti, ki jo pusti na stezi. In Fabio je to pokazal z vsem, kar je imel.
foto : ©dorna - motogp
Ni komentarjev:
Objavite komentar