Avtor : Ervin Kordič Rojc
23.6.2025
"Ko šport izgubi dušo navijačev"
Včerajšnji trenutek na Mugellu, ko je po zmagi Marca Márqueza del tribun izžvižgal večkratnega
svetovnega prvaka, me je kot dolgoletnega fotoreporterja, obiskovalca dirk in predvsem kot ljubitelja motociklizma globoko pretresel. Še bolj kot žvižgi sami me je pretresel prizor Davideja Tardozzija, šefa Ducatijeve ekipe, ki je ob robu steze pomirjal publiko in jim skorajda z obupom v očeh razlagal: "Pa saj je naš. Saj je zdaj rdeč. Dirka za Ducati!"
In prav v tem trenutku sem si zaželel ponovno spregovoriti. Ne zato, ker bi hotel soliti pamet, ampak ker verjamem, da bo ta kolumna spet dosegla ljudi, ki jim je mar. Ljudi, ki vedo, kaj pomenijo dirke. Ki vedo, kaj pomenijo dirkači. In kaj pomeni RESNIČEN šport.
Ne morem razumeti, kako je prišlo do tega, da navijači na dirkah MotoGP vedno bolj spominjajo na nogometne tribune – tiste najslabše, kjer ločujejo navijače zaradi nevarnosti fizičnega nasilja. Danes žvižgi, jutri morda že kaj hujšega? Kam smo prišli?
V mojih časih – 80. in 90. letih – ko sem redno hodil po paddockih, sedel ob ovinkih in slikal največje mojstre tega športa, se kaj takega ni dogajalo. Takrat smo vedeli: na dirke hodi občinstvo, ki se na dirkanje spozna. Ljudje, ki razumejo, kaj vse mora dirkač narediti, da pride do dobrega rezultata v nedeljo. To ni le pritisniti na plin.
To je delo z mehaniki. To so nastavitve vzmetenja. Izbira gum. Prilagoditve glede na temperaturo asfalta in zračne vlage. Odločitev, koliko tvegati na kvalifikacijah. In končno – vožnja na robu. Vožnja z bolečino, z negotovostjo, s srčnostjo, ki je ne razume vsak.
In potem danes gledam ljudi, ki za zelo drage vstopnice na glavni tribuni pridejo le zato, da bi videli, kako izgleda kakšen dirkač v civilu ali z dekletom. Da jim bo mogoče pomahal in jih bo ujela kamera, da bodo lahko rekli: "Glej, bil sem tam!"
Toda biti tam ni isto kot razumeti, kar gledaš.
Prava publika si ne izbere glavne tribune. Prava publika stoji ob ovinku, kjer se zavira na polno. Kjer vidiš, kako dirkač preloži motor. Kjer slišiš motor v spodnjem obratu, vidiš, kako zadiši po pregreti gumi. Kjer lahko opaziš, ali je motor dobro nastavljen. Kjer se vidi, kdo zna in kdo samo preživi krog.
Takšna publika nikoli ne bo žvižgala. Nikoli. Ne zmagovalcu, ne poražencu. Takšna publika bo ploskala vsem. Od prvega do zadnjega. Kajti vsi, ki pridejo do cilja v MotoGP, so gladiatorji. Vsak izmed njih tvega življenje.
Navijanje ni gostilniška debata. Ne moreš nekoga razglasiti za nesposobnega, ker ti ni simpatičen. Ker ne nosi prave zastave. Ker ni iz tvoje države. Takšna logika ne sodi na dirkališča. Takšna logika ne sodi nikamor.
Da ne bo pomote – ne mečem vseh v isti koš. Ogromno je čudovitih navijačev. Pristnih. Tihih poznavalcev. Tistih, ki pridejo z dušo in srcem. Njim klobuk dol.
Ampak preveč je postalo tistih drugih. Tistih, ki prinesejo razdor. In če jih ne bomo znali postaviti na svoje mesto, bomo izgubili še tisti zadnji košček čarovnije, ki ga dirke MotoGP še imajo.
Preveč gorja je na svetu zaradi banalnosti – vera, narodnost, barva dresa. In res ne potrebujemo še tega, da bi razdori prišli tudi v naš najljubši šport.
Na koncu smo vsi ljudje. Vsi na istem planetu. In vsi smo, ko se motorji ustavijo – samo ljudje.
foto :©dorna sports
Ni komentarjev:
Objavite komentar