Ko motorji utihnejo: pozabljeni junaki padlih krogov !

 Avtor : Ervin Kordič Rojc

5.7.2025

Ko motorji utihnejo: pozabljeni junaki padlih krogov

Na fotografiji : Guido Paci(46)  in Barry Sheene (7)   

 

"Hitrost je življenje. A življenje pri visoki hitrosti je lahko strašljivo kratko." 

Bil je konec tedna, kot vsak drug. Špansko sonce, visoke temperature, polni tribuni, glas motorjev. In potem – tišina. Grozljiva, globoka, neizprosna tišina, ki prekine šviganje mimo kamer, tišina, ki za vedno zaznamuje še enega mladega talenta. Borja Gómez, komaj dvajsetleten dirkač razreda Moto2, je pred dnevi izgubil življenje. Življenje, ki se je šele začelo. Sanje, ki so bile večje od njega, večje od nas.

Zgodba, žal, ni nova. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil MotoGP še brutalna mešanica jekla, bencina in poguma, so takšne tragedije bile skoraj stalnica. Danes jih pozna le še redkokdo. Ostajajo fotografije z bleščečimi čeladami, barvitimi usnjenimi kombinezoni in nasmehi, ki so jih kasneje prekrili črni trakovi.

Spomnite se Guida Pacija – Italijana z neukrotljivo voljo in pogumom, ki je na vsakem krogu preizkušal meje možnega. Leta 1983 je njegovo srce prenehalo biti po padcu v Imoli. Ni bil prvi, in ni bil zadnji.

Ali pa Michel Rougerie, francoski umetnik ovinkov, ki je ljubil hitrost, a še bolj življenje. Leta 1981 ga je usodno zadel drug motorist med dirko na Grobniku . Umrl je tam, kjer je bil najraje – a veliko, veliko prezgodaj.

In potem je tu še Barry Sheene – dvakratni svetovni prvak, britanski šarmer, zgovoren, ikoničen. Ni umrl na stezi, a morda ravno zato njegova smrt še bolj boli. Umrl je zaradi raka, leta 2003, a nosil je posledice številnih padcev in poškodb iz časa, ko so varnostne ograje bile le slaba šala in ko so dirkači več časa preživeli v bolnišnicah kot v garažah.

Obstajajo še številni drugi – Jarno Saarinen, Renzo Pasolini, Tom Phillis, Nobuyuki Wakai, da o mlajših kot Shoya Tomizawa, Luis Salom, Jason Dupasquier sploh ne govorimo. Seznam je dolg. Predolg.

A človeški spomin je krut. Pozablja. Zamegli bolečino, zbledi obraze, zapraši čelade. Nekateri so dobili ovinek poimenovan po njih, drugi le križ na mestu padca. Njihova imena izginjajo, a njihovega  poguma ne smemo pozabiti. 

Motociklizem je še vedno smrtno nevaren. Danes morda z zračnimi blazinami, varnostnimi standardi, elektronsko pomočjo. A še vedno ostaja igra živcev, kjer ti lahko ena napaka vzame vse. Dirkači to vedo. Vsakokrat, ko si nadenejo čelado, podpišejo tiho pogodbo z usodo.

Toda za tiste, ki ostanemo, je odgovornost jasna: da ne pozabimo. Da se spomnimo, kdo so bili. Ne le kot statistike. Ne kot »tisti, ki je padel«. Ampak kot junaki, gladiatorji, ki so šli do roba – za svojo strast, za svojo ekipo, za navijače. Za hitrost.

Ko bo naslednjič motor zagrmel po štartno-ciljni ravnini in bo množica vzkliknila, pomislimo nanje. Na Borjo, na Guida, na Michela, na vse tiste, ki niso imeli druge možnosti kot – peljati naprej.

Morda jih je čas pozabil. Mi jih ne smemo.

foto: ©ervin kordič rojc