Avtor : Ervin Kordič Rojc
Objavljeno : 19.5.2025
Zlata doba jugoslovanskega motociklizma: Ko je Grobnik bil svetišče hitrosti
V časih, ko je bil vonj po bencinu simbol svobode, ko je bila hrabrost ključ do slave in ko so se dirkači vozili bolj s srcem kot z denarnico, je državno prvenstvo Jugoslavije v motociklizmu predstavljalo vrhunec motošporta na Balkanu. Njegovo srce je utripalo na legendarni stezi – Automotodrom Grobnik pri Reki, ki še danes velja za simbol tiste nepozabne dobe.
Grobnik – več kot le steza
Zgrajen leta 1978 kot odgovor na zahteve sodobnega motociklizma in varnosti, je Grobnik kmalu postal osrednje prizorišče vseh pomembnih moto-dogodkov v nekdanji državi. Ta 4,2 kilometra dolga steza, speljana skozi kraški svet nad Reko, je bila kraj, kjer se je pisala zgodovina. Tam ni šlo le za točke in pokale – šlo je za čast, ponos in nepopisno ljubezen do hitrosti.
Več kot šport – tovarištvo in skupna strast
Kar je ta čas naredilo zares poseben, ni bilo le tekmovanje. Dirkači, kljub rivalstvu na stezi, so bili povezani v močno skupnost. Med njimi je vladalo tovarištvo, ki je presegalo državne, politične in ideološke meje. V boksih so si pomagali z orodjem, deli in tudi nasveti – saj so vedeli, da so vsi del iste zgodbe.
Dediščina, ki ostaja
Danes, ko svet motociklizma narekujejo milijoni in sodobna tehnologija, se nostalgiki radi spominjajo tistih časov, ko je bil motošport še surov, iskren in srčen. Grobnik še vedno živi – kot spomin na čase, ko je bil tempelj hitrosti za generacije jugoslovanskih dirkačev.
Silvo Habat – Prvi in edini iz Jugoslavije v kraljevem razredu svetovnega motociklizma
Ko govorimo o legendah motociklizma iz prostora nekdanje Jugoslavije, ima Silvo Habat posebno, skoraj nedotakljivo mesto. Ne le zaradi številnih zmag in naslovov na domačih stezah, ampak predvsem zato, ker je kot edini dirkač iz socialistične Jugoslavije uspel prodreti v kraljevski razred svetovnega prvenstva – GP 500 ccm, danes poznan kot MotoGP.
Preboj izza železne zavese
V času, ko so bile meje zaprte, valutni tokovi strogo nadzorovani, zahodna tehnika pa skoraj nedosegljiva, se je zdelo, da za dirkača iz Jugoslavije ni poti v svetovno elito. Toda Silvo Habat je bil izjema. S talentom, odločnostjo in trmo je storil nekaj, kar je bilo takrat skoraj nemogoče – prebil se je med svetovno elito.
Na začetku osemdesetih let je nastopil v razredu GP 500, kjer so takrat kraljevali velikani, kot so Kenny Roberts, Freddie Spencer, Eddie Lawson, Randy Mamola in Wayne Gardner. Dirkal je s privatnim motorjem znamke Honda , s katerim se je pogumno podal v boj proti tovarniškim ekipam, opremljenim z najnovejšo tehnologijo in neprimerljivo večjimi proračuni.
Pogum in surova volja
Habata ni ustavila ne pomanjkljiva oprema, ne pomanjkanje rezervnih delov. Na dirkah svetovnega prvenstva se je pogosto sam spopadal s pripravo motocikla, logistiko in celo z birokratskimi ovirami. Kljub temu je večkrat opozoril nase s solidnimi nastopi in junaškimi vožnjami, pri čemer si je prislužil spoštovanje konkurence in občudovanje gledalcev.
Za mnoge mlade navdušence po vsej Jugoslaviji je bil Habat dokaz, da tudi “naši” zmorejo – da talent in neukročena volja lahko prodreta v svetovno elito, ne glede na politični ali gospodarski sistem.
Nazaj na domače steze – Grobnik kot kraljestvo
Čeprav je svetovno prvenstvo zahtevalo izjemne napore, se je Silvo redno vračal tudi na domače steze, predvsem na Grobnik, kjer je ostal nesporna legenda. Tu je, v družbi domačih rivalov – Erjavca, Pintarja, Pavliča, Leljak, Šole in še mnogih drugih da ne naštevam vseh – blestel kot dirkač, tehnični mojster in simbol tistega, kar je bilo v motošportu najplemenitejše.
Več kot dirkač – simbol sanj
Silvo Habat je za mnoge ostal več kot športnik – postal je simbol možnosti, vztrajnosti in sanj, uresničenih kljub sistemskim omejitvam. Njegova zgodba je danes navdih za vse generacije, ki iščejo svoj prostor pod soncem, naj bo to na dveh kolesih ali kjerkoli drugje.
Tisto, kar je najbolj zaznamovalo to dobo, pa ni bila le tekmovalnost. Bila je tovarišija. Vsi so si pomagali – si posojali dele, nudili roko v boksih, delili nasvete. Če je nekomu počila vilica, se je našla nova. Če je zmanjkalo goriva, so ga prinesli iz drugega šotora. To je bila dirkaška družina.
Zapisi v srcu, ne le na papirju
Danes, ko tehnologija kroji šport, in ko so dirkači obdani z inženirji, telemetrijo in sponzorskimi proračuni, je spomin na tiste čase še toliko bolj dragocen. Takrat je šlo za ljubezen, za obrt, za srce. Vsaka zmaga je bila ročno zgrajena, z oljnimi rokami in neprespanimi nočmi.
Silvo Habat je bil vrh tega hriba – toda hrib je stal zaradi vseh. Zato ta zapis ni le o njem – je o vsem tistem času, o vsem tistem narodu, in o vseh teh ljudeh, ki so vozili, gradili, popravljali, navijali – in predvsem verjeli.
Vsak izmed njih je prispeval delček v mozaik, ki danes velja za zlato dobo jugoslovanskega motociklizma
Danes se marsikaj meri v sekundah, konjskih močeh in sponzorskih pogodbah. A tisto, kar se je nekoč dogajalo na Grobniku in drugih stezah bivše Jugoslavije, se ne meri v številkah – meri se v spominih, pogumu in pristnem dirkaškem duhu.
To je bil čas, ko so se motorji sestavljali doma, deli skrivali pod sedeži avtomobilov čez mejo, in ko je vsak krog pomenil ne samo boj za zmago, ampak tudi dokaz, da srce lahko premaga vse ovire – tudi meje in sisteme.
Silvo Habat, Mitja Erjavec, Janez Pintar, Mitja Gustinčič, Alojz Pavlič, Hegel, Zdravko Leljak, Ivan Šola, Zdravko Matulja .............
in mnogi drugi niso bili le dirkači. Bili so sanjarji, borci in pionirji, ki so tlakovali pot za vse, ki danes dirkajo v mnogo lažjih pogojih.
Naj bo ta zapis poklon njim – in vsem tistim neimenovanim mehanikom, očetom, materam, navijačem in prostovoljcem, ki so skupaj ustvarili eno najlepših poglavij motošporta na naših tleh.
Kajti ko so motorji utihnili , je ostalo nekaj več – zgodovina, ki še vedno živi v srcih vseh, ki se spomnijo.
Foto : © Ervin Kordič Rojc
