Ko motorji utihnejo: pozabljeni junaki padlih krogov !

 Avtor : Ervin Kordič Rojc

5.7.2025

Ko motorji utihnejo: pozabljeni junaki padlih krogov

Na fotografiji : Guido Paci(46)  in Barry Sheene (7)   

 

"Hitrost je življenje. A življenje pri visoki hitrosti je lahko strašljivo kratko." 

Bil je konec tedna, kot vsak drug. Špansko sonce, visoke temperature, polni tribuni, glas motorjev. In potem – tišina. Grozljiva, globoka, neizprosna tišina, ki prekine šviganje mimo kamer, tišina, ki za vedno zaznamuje še enega mladega talenta. Borja Gómez, komaj dvajsetleten dirkač razreda Moto2, je pred dnevi izgubil življenje. Življenje, ki se je šele začelo. Sanje, ki so bile večje od njega, večje od nas.

Zgodba, žal, ni nova. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil MotoGP še brutalna mešanica jekla, bencina in poguma, so takšne tragedije bile skoraj stalnica. Danes jih pozna le še redkokdo. Ostajajo fotografije z bleščečimi čeladami, barvitimi usnjenimi kombinezoni in nasmehi, ki so jih kasneje prekrili črni trakovi.

Spomnite se Guida Pacija – Italijana z neukrotljivo voljo in pogumom, ki je na vsakem krogu preizkušal meje možnega. Leta 1983 je njegovo srce prenehalo biti po padcu v Imoli. Ni bil prvi, in ni bil zadnji.

Ali pa Michel Rougerie, francoski umetnik ovinkov, ki je ljubil hitrost, a še bolj življenje. Leta 1981 ga je usodno zadel drug motorist med dirko na Grobniku . Umrl je tam, kjer je bil najraje – a veliko, veliko prezgodaj.

In potem je tu še Barry Sheene – dvakratni svetovni prvak, britanski šarmer, zgovoren, ikoničen. Ni umrl na stezi, a morda ravno zato njegova smrt še bolj boli. Umrl je zaradi raka, leta 2003, a nosil je posledice številnih padcev in poškodb iz časa, ko so varnostne ograje bile le slaba šala in ko so dirkači več časa preživeli v bolnišnicah kot v garažah.

Obstajajo še številni drugi – Jarno Saarinen, Renzo Pasolini, Tom Phillis, Nobuyuki Wakai, da o mlajših kot Shoya Tomizawa, Luis Salom, Jason Dupasquier sploh ne govorimo. Seznam je dolg. Predolg.

A človeški spomin je krut. Pozablja. Zamegli bolečino, zbledi obraze, zapraši čelade. Nekateri so dobili ovinek poimenovan po njih, drugi le križ na mestu padca. Njihova imena izginjajo, a njihovega  poguma ne smemo pozabiti. 

Motociklizem je še vedno smrtno nevaren. Danes morda z zračnimi blazinami, varnostnimi standardi, elektronsko pomočjo. A še vedno ostaja igra živcev, kjer ti lahko ena napaka vzame vse. Dirkači to vedo. Vsakokrat, ko si nadenejo čelado, podpišejo tiho pogodbo z usodo.

Toda za tiste, ki ostanemo, je odgovornost jasna: da ne pozabimo. Da se spomnimo, kdo so bili. Ne le kot statistike. Ne kot »tisti, ki je padel«. Ampak kot junaki, gladiatorji, ki so šli do roba – za svojo strast, za svojo ekipo, za navijače. Za hitrost.

Ko bo naslednjič motor zagrmel po štartno-ciljni ravnini in bo množica vzkliknila, pomislimo nanje. Na Borjo, na Guida, na Michela, na vse tiste, ki niso imeli druge možnosti kot – peljati naprej.

Morda jih je čas pozabil. Mi jih ne smemo.

foto: ©ervin kordič rojc 

MARC MÁRQUEZ PONOVNO MOJSTRSKO, BEZZECCHI NA STOPNIČKAH, NESREČA ZA BRATA ALEXA – KAJ SLEDI JORGU MARTINU?

 Avtor : Tina Kordič 

Assen, 29. junij 2025 – Dirka za VN Nizozemske v "katedrali hitrosti" je postregla z vsem, kar MotoGP ponuja v svoji najbolj spektakularni obliki: mojstrstvo, dramo, padce, poškodbe in številna odprta vprašanja o prihodnosti glavnih akterjev.

Márquez ne popušča: izkušnje in brezhibna taktika

Marc Márquez je na stezi, kjer je že večkrat dokazal, da spada med največje mojstre tega športa, ponovno navdušil s svojo izjemno predstavo. S pametno vožnjo, natančnostjo in izkoriščanjem vsake najmanjše priložnosti se je izognil pastem Assna in si priboril odličen rezultat, ki še krepi njegove možnosti za skupni naslov. Vse bolj se zdi, da deveti naslov svetovnega prvaka ni več le daljna želja, temveč realna ambicija.

Drama za Alexa Márqueza: padec in poškodba

Manj sreče pa je imel njegov brat Alex Márquez. V drugem delu dirke je grdo padel in si poškodoval dlan, zaradi česar je moral predčasno končati dirko. Prve informacije kažejo na poškodbo, ki bi lahko vplivala na njegov nastop v prihodnjih tednih. Ekipa še ni potrdila resnosti poškodbe, a vprašanje okrevanja bo v prihodnjih dneh ključnega pomena.

Bezzecchi in Aprilia – sinergija, ki deluje

Veliko navdušenja je požel tudi Marco Bezzecchi, ki je z Aprilio odpeljal izjemno dirko in se zasluženo povzpel na drugo mesto. Italijan znova dokazuje, da je Aprilia izjemno konkurenčna motociklistična sila, Bezzecchi pa v pravem trenutku kaže svojo pravo formo. Morda prav on letos vmeša štrene v boj za stopničke v skupnem seštevku.

Jorge Martin in leto 2026 – vse je na mizi

Poleg dirke pa veliko pozornosti ostaja usmerjene tudi v zakulisje MotoGP, predvsem v prihodnost aktualnega svetovnega prvaka Jorgeja Martina. Čeprav je bilo pričakovati mirnejše prestopno obdobje za sezono 2026, so se karte znova premešale. Martinov menedžer Albert Valera je v soboto v padoku razkril, da je Martin "prost pogodbe" za leto 2026 in da je možnost prestopa k Hondi popolnoma odprta.

Valera je dejal:

“Jorge Martin je za leto 2026 prost pogodbe. Izkoristil je klavzulo, ki mu to omogoča, in zdaj smo odprti za pogovore z drugimi proizvajalci. Honda je ena izmed možnosti.”

To je pomemben premik na trgu dirkačev, saj bi lahko Martin s svojo odločnostjo sprožil val novih prestopov in premešal trenutno razmerje moči med tovarniškimi ekipami. Po zgodovinski sezoni z Aprilio se zdi, da želi #1 še več – večji izziv, večji vpliv ali boljše pogoje?

---

Assen – sinonim za hitrost in preobrate

Dirka v Assnu je bila še en dokaz, zakaj MotoGP ostaja na samem vrhu adrenalinskih športov. V ospredju mojster Márquez, na stopničkah neustavljivi Bezzecchi, v ozadju pa pomembne zgodbe, ki bodo krojile prihodnost elitnega razreda motociklizma. Sezona 2025 ni niti na polovici, a že zdaj vemo – dolgočasno ne bo.

foto : © dorna sports 

"Quartararo blesti v Assnu: za 0.028 sekunde pred Bagnaio na pole positionu"

Avtor : ERVIN KORDIČ ROJC 

28.6.2025 

Quartararo za las ugnal Bagnaio in osvojil "pole" v Assnu

Assen, 28. junij 2025 – Francoz Fabio Quartararo (Monster Energy Yamaha MotoGP) je danes navdušil z izjemno vožnjo in si privozil najboljši štartni položaj za popoldansko sprint dirko na znameniti stezi TT Assen, znani tudi kot "Katedrala hitrosti". S časom 1:30.651 je bil v kvalifikacijah razreda MotoGP za komaj 0.028 sekunde hitrejši od aktualnega svetovnega prvaka Francesca Bagnaie (Ducati Lenovo Team).

Kvalifikacije razreda MotoGP so bile izjemno izenačene in polne napetosti, saj se je kar nekaj dirkačev borilo za desetinke sekunde na vrhu razpredelnice. Quartararo je znova dokazal, da v "time attack" načinu skoraj nima konkurence – kljub vsej sezonski nekonstantnosti, mu je danes uspelo sestaviti popoln krog in osvojiti svojo drugo "pole position" v sezoni 2025.

Drugi je končal Bagnaia, ki se je kljub odlični formi moral zadovoljiti z mestom tik za Quartararojem. Tretji čas je postavil Alex Marquez (BK8 Gresini Racing MotoGP), ki bo tako startal iz prve vrste – pomemben rezultat za španskega dirkača, ki se vse bolj uveljavlja kot resen kandidat za stopničke.

Presenetljivo bo sprint dirko danes s četrtega mesta začel Marc Marquez (Ducati Lenovo Team). Eden glavnih favoritov za naslov prvaka v letošnji sezoni se bo prvič po dolgem času moral prebiti mimo vsaj treh izjemno hitrih tekmecev, če želi osvojiti maksimalne točke.

Steza v Assnu je znana po tem, da ne dopušča napak, zato bo popoldanska sprint dirka gotovo prava paša za oči. Quartararo si je z današnjim dosežkom povrnil samozavest, a vprašanje ostaja – ali bo v hitrem ritmu sprinta sposoben obdržati vodstvo pred nenasitnim Bagnaio in vedno nevarnim Marcom Marquezom?

FOTO: © dorna sports

"Od ovinka do sramote – kam gre MotoGP publika?" "Rdeč je. Ducati je. In še vedno ne dovolj?"

 Avtor : Ervin Kordič Rojc 

23.6.2025

"Ko šport izgubi dušo navijačev"

Včerajšnji trenutek na Mugellu, ko je po zmagi Marca Márqueza del tribun izžvižgal večkratnega 

svetovnega prvaka, me je kot dolgoletnega fotoreporterja, obiskovalca dirk in predvsem kot ljubitelja motociklizma globoko pretresel. Še bolj kot žvižgi sami me je pretresel prizor Davideja Tardozzija, šefa Ducatijeve ekipe, ki je ob robu steze pomirjal publiko in jim skorajda z obupom v očeh razlagal: "Pa saj je naš. Saj je zdaj rdeč. Dirka za Ducati!"

In prav v tem trenutku sem si zaželel ponovno spregovoriti. Ne zato, ker bi hotel soliti pamet, ampak ker verjamem, da bo ta kolumna spet dosegla ljudi, ki jim je mar. Ljudi, ki vedo, kaj pomenijo dirke. Ki vedo, kaj pomenijo dirkači. In kaj pomeni RESNIČEN šport.

Ne morem razumeti, kako je prišlo do tega, da navijači na dirkah MotoGP vedno bolj spominjajo na nogometne tribune – tiste najslabše, kjer ločujejo navijače zaradi nevarnosti fizičnega nasilja. Danes žvižgi, jutri morda že kaj hujšega? Kam smo prišli?

V mojih časih – 80. in 90. letih – ko sem redno hodil po paddockih, sedel ob ovinkih in slikal največje mojstre tega športa, se kaj takega ni dogajalo. Takrat smo vedeli: na dirke hodi občinstvo, ki se na dirkanje spozna. Ljudje, ki razumejo, kaj vse mora dirkač narediti, da pride do dobrega rezultata v nedeljo. To ni le pritisniti na plin.

To je delo z mehaniki. To so nastavitve vzmetenja. Izbira gum. Prilagoditve glede na temperaturo asfalta in zračne vlage. Odločitev, koliko tvegati na kvalifikacijah. In končno – vožnja na robu. Vožnja z bolečino, z negotovostjo, s srčnostjo, ki je ne razume vsak.

In potem danes gledam ljudi, ki za zelo drage vstopnice na glavni tribuni pridejo le zato, da bi videli, kako izgleda kakšen dirkač v civilu ali z dekletom. Da jim bo mogoče pomahal in jih bo ujela kamera, da bodo lahko rekli: "Glej, bil sem tam!"

Toda biti tam ni isto kot razumeti, kar gledaš.

Prava publika si ne izbere glavne tribune. Prava publika stoji ob ovinku, kjer se zavira na polno. Kjer vidiš, kako dirkač preloži motor. Kjer slišiš motor v spodnjem obratu, vidiš, kako zadiši po pregreti gumi. Kjer lahko opaziš, ali je motor dobro nastavljen. Kjer se vidi, kdo zna in kdo samo preživi krog.

Takšna publika nikoli ne bo žvižgala. Nikoli. Ne zmagovalcu, ne poražencu. Takšna publika bo ploskala vsem. Od prvega do zadnjega. Kajti vsi, ki pridejo do cilja v MotoGP, so gladiatorji. Vsak izmed njih tvega življenje.

Navijanje ni gostilniška debata. Ne moreš nekoga razglasiti za nesposobnega, ker ti ni simpatičen. Ker ne nosi prave zastave. Ker ni iz tvoje države. Takšna logika ne sodi na dirkališča. Takšna logika ne sodi nikamor.

Da ne bo pomote – ne mečem vseh v isti koš. Ogromno je čudovitih navijačev. Pristnih. Tihih poznavalcev. Tistih, ki pridejo z dušo in srcem. Njim klobuk dol.

Ampak preveč je postalo tistih drugih. Tistih, ki prinesejo razdor. In če jih ne bomo znali postaviti na svoje mesto, bomo izgubili še tisti zadnji košček čarovnije, ki ga dirke MotoGP še imajo.

Preveč gorja je na svetu zaradi banalnosti – vera, narodnost, barva dresa. In res ne potrebujemo še tega, da bi razdori prišli tudi v naš najljubši šport.

Na koncu smo vsi ljudje. Vsi na istem planetu. In vsi smo, ko se motorji ustavijo – samo ljudje.

foto :©dorna sports 

"Brata po krvi, kralja po hitrosti – Mugello v znamenju Márquezov"

 Avtor : Ervin Kordič Rojc 

22.6.2025

MotoGP Mugello 2025 – brata Márquez nad vsemi

Če je kdo še dvomil v to, kdo letos kroji vrh motociklističnega razreda MotoGP, je današnja dirka v Mugellu pod toskanskim soncem dala jasen odgovor: brata Márquez. Marc in Álex sta znova pokazala, da letošnja sezona pripada njuni zgodbi, njunemu ritmu in – vse bolj – njuni absolutni premoči.

Marc Márquez je z izjemno vožnjo zadržal vse napade konkurentov in v svojem značilnem slogu zmagal z nekaj sekundami prednosti, kot bi plesal po robovih zavojev, kjer drugi izgubljajo živce in oprijem. V ozadju pa se je borbeno, a premišljeno, proti drugemu mestu prebil njegov mlajši brat Álex Márquez, ki letos znova dokazuje, da ne gre več le za “Marcovega brata”, temveč za popolnoma enakovrednega tekmeca . 

Skupno gledano pa ta sezona ni več odprto prvenstvo – je napad na deveti naslov Marca Márqueza. Vse kaže, da je edino, kar lahko ustavi tega šampiona, višja sila – morda padec, morda tehnične težave, ali pa kakšna izjemna poteza tekmeca. A za zdaj tega ni na vidiku. Konkurenca preprosto nima odgovora na kombinacijo hitrosti, izkušenj in neustrašnosti, ki ju Marc kaže iz dirke v dirko.

In Mugello je to še enkrat potrdil. Tifosi so sicer navijali za domače upe, a tudi oni so morali priznati: gledajo fenomena na delu. Marc Márquez letos ni le hiter – je skoraj nezemeljski. In če bo ostal zdrav, je deveti naslov svetovnega prvaka zgolj vprašanje časa.

foto : ©dorna sports 

SKUPNI SEŠTEVEK PO MUGELLU – MotoGP 2025  TOP 5 

1. M.MARQUEZ - 270 točk

2. A.MARQUEZ - 230  točk 

3. F. BAGNAIA   - 160  točk

4. F . MORBIDELLI - 128 točk 

5. F. DI GIANNANTONIO - 120 točk

Govoricam navkljub – Gajserjeva prihodnost ostaja njegova odločitev« »Najprej okrevanje, potem drugo moštvo – če sploh«

 Avtor : Ervin Kordič Rojc 

21.6.2025 

Ko govorice postanejo glasnejše od resnice

O “senzaciji”  prestopu Gajserja k Ducatiju in zakaj je zdaj pravi čas za spoštljivo tišino

Zadostovala je ena objava – ko je eden izmed mednarodnih novinarjev  prižgal iskrico, ki se je spremenila v požar ugibanj. Zapisal je, da naj bi Ducati pripravljal "velik prestop" in da si želijo petkratnega svetovnega prvaka Tima Gajserja v svojih vrstah. Besede, ki so bile dovolj, da je medijsko kolesje začelo mleti na polno.

Naslovi so eksplodirali. Komentarji so se vsuli. Mnenja, analize, “insajderski viri” – vse na podlagi enega samega zapisa, ki morda temelji na ideji, še bolj verjetno pa na želji, da se nekaj premakne. In premaknilo se je – a ne tam, kjer bi bilo smiselno. Premaknilo se je v svet špekulacij, ki jih trenutno nihče ne potrebuje, najmanj pa Tim Gajser.

Govorimo o fantu, ki se po hudi poškodbi rame še vedno trudi priti nazaj na svoj nivo. O športniku, ki je s svojim trudom in vztrajnostjo dokazal, da spada med legende motokrosa. In zdaj, v tem občutljivem obdobju, ko telo še ni reklo zadnje besede, bi mu nekateri radi že risali prihodnost.

Bodimo iskreni – kaj natanko vemo? Nič. Nobene uradne potrditve. Nobenega komentarja iz tabora Gajser ali Honde. Le želja medijev po ekskluzivi in pozornosti. Tim bo – ko bo za to čas – povedal svojo resnico sam. In ko bo, bo to edina, ki šteje.

Ducati? Morda. Morda čez eno leto, morda nikoli. Drugo moštvo? Lahko. Lahko ostane pri HRC do konca kariere. Lahko pa čez dve sezoni zamenja tudi zvrst. A danes je za vse to prezgodaj. Danes se fokusiramo na eno stvar – da se Tim pozdravi do konca in se vrne, kot zna – zmagovalno.

In ko bo nazaj, bo povedal sam. Takrat ne bomo potrebovali vseh mednarodnih medijev

ali “anonimnih virov”.

Do takrat pa – srečno, Tim. Čakamo te – brez senzacij, brez naslovov. Samo z resničnim spoštovanjem.

foto:©fotokorda / ervin kordič rojc 

»Ko zmaga ni dovolj: Grenkoba tribun v senci velike dirke« »Trojna drama, ena sramota: Zakaj žvižgi nimajo mesta v MotoGP?«

 Avtor : Ervin Kordič Rojc 

21.6.2025 

Ko navijanje izgubi kompas: Nešportno vzdušje na sprint dirki v Italiji

Danes smo na sprint dirki MotoGP v Italiji dobili trojno zgodbo bratstva, borbe in hitrosti. Zmagal je Marc Márquez, drugi je bil njegov brat Álex Márquez, tretji pa domači junak Francesco Bagnaia. Vrhunska dirka, prepojena z mojstrstvom, pogumom in nepopustljivostjo. A ostal je grenak priokus – zaradi navijačev.

Ko so Márquezi prečkali ciljno črto pred Bagnaio, se ni po zraku razlegel zgolj zvok motorjev in izpušnih sistemov. Zaslišali so se tudi žvižgi, negodovanje, in celo žaljivke, usmerjene predvsem proti Marcu Márquezu. Zakaj?

Je zmagal napačen? Je treba športnika obsoditi, ker ni domačin? Je nekomu uspeh manj vreden, ker prihaja iz druge garaže?

Dirkači v MotoGP niso le tekmovalci – so sodobni gladiatorji. Vozijo z norimi hitrostmi, pogosto preko 350 km/h. V vsakem ovinku so le milimetri stran od tragedije. Nihče ne pride na vrh po naključju. Vsaka zmaga je rezultat poguma, discipline in trdega dela. Vsak padec nosi s sabo bolečino, vsaka vrnitev terja jekleno voljo.

In vendar je prav danes, sredi vseh teh veličin, človeštvo pokazalo svojo manj sijočo plat. Nešportno navijanje ni izraz strasti – je izraz nestrpnosti. Namesto da bi slavil veličastno predstavo, del občinstva ni zmogel pogleda preko klubskih in narodnostnih mej.

A Marc Márquez si je zmago zaslužil. Tako kot si jo je v Italiji pred njim zaslužil Bagnaia. In tako kot bi si jo danes zaslužil kdorkoli med njimi. Ne gre za to, kdo je prvi, ampak za to, kako dirkajo. In danes so vsi trije – Marc, Álex in Peco – dirkali kot levi.

Če izgubimo sposobnost, da občudujemo veličino tudi pri tistih, ki niso »naši«, potem ne izgubljamo le športa. Izgubljamo nekaj večjega – izgubljamo človečnost.

Navijajmo s srcem. A predvsem – navijajmo športno.

foto: ©dorna/motogp

Dvojni udarec bratov Márquez, Aldeguer dokončno dozorel. Mladi val trka na vrata: Márquez, Aldeguer in Acosta v ospredju!

 

Brata Márquez znova neusmiljena – Fermin Aldeguer zrelo do stopničk

ZADNJI KROG – Ervin Kordič  Rojc

V današnji Super Sprint dirki smo bili znova priča popolni demonstraciji moči bratov Márquez. Marc in Alex sta v izjemnem tempu zasedla prvi dve mesti in tako še enkrat več dokazala, da sta, ko se vse poklopi, smrtonosna kombinacija na stezi. Njuna usklajenost in borbenost navdušujeta že tedne – danes pa sta to zapečatila še z dvojno zmago, ki bo šla v zgodovino kot ena bolj elegantnih in dominantnih predstav v sezoni.

Na tretje mesto se je z odlično, zrelo vožnjo zavihtel Fermín Aldeguer, moštveni kolega Alexa Márqueza. Mladi Španec je s tem znova pokazal, da je v resni formi – morda celo v najboljši v karieri – in da si zasluži več pozornosti, kot je je bil deležen doslej. Brez napak, brez nepotrebnega tveganja in z občutkom za ritem – to je bil Aldeguerjev recept za nove stopničke.

Tudi Pedro Acosta je bil znova med junaki dneva. Čeprav mu ni uspelo priti do stopničk, njegova vožnja dokazuje, da se razvija v enega najbolj nevarnih in izjemnih mladih dirkačev v MotoGP. Agresiven, a premišljen, drzen, a ne nepremišljen – Acosta kaže, da ni več le »mladi up«, temveč že zdaj pomemben igralec v razredu kraljev.

Pri Yamahi se stvari končno počasi obračajo na bolje. Fabio Quartararo je z odločnimi prehitevanji in borbenostjo dokazal, da motocikel, čeprav še ni popoln, vendarle počasi dohiteva konkurenco. Quartararo, ki se nikoli ne preda, je s svojo vožnjo spet pokazal, zakaj je bil nekoč svetovni prvak – in zakaj ga ne gre še odpisati.

Super Sprint je tako znova ponudil izjemno dogajanje – z razburljivim bojem, velikimi imeni in obetavnimi mladimi talenti, ki se vse glasneje prebijajo med elito. Če bo šla sezona naprej v tem ritmu, nas čaka še veliko vrhunskih   dirk.  

foto : © dorna sports motogp 

"Aragonski udarec: Marc Márquez s časom dneva in jasno napovedjo"

 MotoGP Aragon: Marc Márquez položi rokavico – "Ujemi me, če me lahko!"

Petek, 6. junij 2025 – Aragon, Španija
Avtor: Ervin Kordič  Rojc, ZADNJI KROG

Marc Márquez (Ducati Lenovo Team) je na vročem aragonskem asfaltu že prvi dan vikenda dal vedeti, da ne misli popuščati. Z brezhibnim časom 1:46,397 je vodilni v svetovnem prvenstvu položil rokavico svojim zasledovalcem in samozavestno napovedal sobotni boj za najboljše štartne položaje. "Ujemi me, če me lahko!" je pripomnil nasmejani #93 po zaključku petkovega treninga.

In kdo se mu je najbolj približal? Nihče drug kot njegov brat Alex Márquez (BK8 Gresini Racing MotoGP), ki je zaostal le 0,204 sekunde. Bratski dvoboj je tako spet na naslovnicah, a letos z dodatno težo – Marc brani vodstvo v prvenstvu, Alex pa lovi svojo prvo letošnjo zmago.

KTM in Honda presenetila: štirje med najboljšimi pet

Petkov trening je prinesel pravo presenečenje: kar štirje motocikli ekip KTM in Honda so se uvrstili med prvo peterico. Še posebej je izstopal Maverick Viñales (Red Bull KTM Tech3), ki se je s svojim oranžnim raketnikom prikradel med najboljše tri, za Marcovo referenčno znamko pa zaostal 0,556 sekunde.

Pedro Acosta (Red Bull KTM Factory Racing), eden najobetavnejših mladeničev na sceni, je bil sprva celo drugi, a so ga pozneje prehiteli tako Viñales kot Alex Márquez. Kljub temu je Acosta s četrtim mestom znova dokazal, da je prihodnost razreda MotoGP v dobrih rokah.

Marčev udarec – čas 1:46,397 kot opozorilo

Le nekaj minut pred koncem je Marc Márquez pritisnil na polno in postavil čas, ki je bil kar 1,1 sekunde hitrejši od takrat drugouvrščenega Brada Binderja (Red Bull KTM Factory Racing). V nekaj ovinkih je pokazal, da mu proga MotorLand Aragon leži kot ulita – in da se Ducati letos ne šali.

Čeprav so Acosta, Viñales in Alex Márquez pozneje nekoliko zmanjšali razliko, se je v zraku zadrževala ena misel: Marc je bil danes preprosto razred zase. Edini, ki se mu je v zadnjih minutah resno približal, je bil Alex, ki je kljub vsemu moral priznati premoč svojemu slavnejšemu bratu.

Napoved za soboto: boj bratov, KTM pa v zasedi

Z današnjim razpletom se obeta izjemno zanimiv sobotni kvalifikacijski dan. Bosta brata Márquez znova blestela in si priborila prvo vrsto? Bo KTM nadaljeval ofenzivo in izrinil Ducati s prestola? In bo Honda, ki je danes nepričakovano izstrelila nekaj močnih kart, lahko presenetila še v soboto?

Ena stvar je jasna – Marc Márquez je v Aragon prišel z eno mislijo: osvojiti vse.

foto : © dorna motogp 

Gladiatorji motokrosa: Pekel, ki ga preživijo z nasmehom" “V blatu, krvi in tišini: Resnica o motokrosu, ki je ne vidite po televiziji”

 Avtor : Ervin Kordič Rojc 

4.6.2025 

Gladiatorji motokrosa: Trpljenje, ki ga svet ne vidi

V svetu, kjer slava pogosto pripade tistim, ki se s kozarcem šampanjca smehljajo na zmagovalnem odru, redki razumejo, kaj vse mora prestati motokrosist svetovnega prvenstva MXGP. To ni le šport. To je boj. Preživetje. Pekel na dveh kolesih. In vsak vikend znova – v vsakem vremenu, na vsaki podlagi – se ti možje v oklepu iz kevlarja in blata borijo kot sodobni gladiatorji.

Telo proti stroju in naravi

Proga ni steza. Proga je zver. Živa gmota, ki se spreminja z vsakim krogom. Mivka, ki požira energijo. Blato, ki slepi. Skoki, ki ti izpraznijo pljuča. Vsak zavoj je past, vsak grbinast odsek preizkus za zapestja, ramena, hrbet. Na teh 100-kilogramskih strojih, ki rjovijo s 60 in več konjskimi močmi, so dirkači prisiljeni voziti na meji razuma – in čez.

V tišini bolečine

Zlomljena rebra. Izpahnjena rama. Natrgane vezi v kolenu. Bolečina ni izgovor. V MXGP te ne vprašajo, kako se počutiš. Te vprašajo, če si na startni rampi. In ti si – četudi z zobmi stiskaš ščitnik, da ne bi zakričal. Dirkači vozijo s poškodbami, ki bi povprečnega človeka položile v posteljo za mesec dni. Oni pa še isti dan sedijo na motor in gredo skozi devet krogov pekla.

Sam proti vsem

Za tiste, ki niso v tovarniških ekipah, je vse še težje. Sami si iščejo sponzorje, sami gradijo motorje, sami nosijo odgovornost. In vse to samo zato, da lahko stisnejo plin in se pomerijo z najboljšimi. Denarja je malo, a strasti je neskončno. Ne vozijo zaradi slave. Vozijo, ker ne znajo drugače. Ker je to njihovo življenje. Njihova pot. Njihova norost.

In potem se zgodi čudež

Včasih se zgodi. Tisti trenutek, ko se vse poklopi. Ko gladiator, ki je že skoraj padel, najde še zadnje atome moči. Ko celotna dirka in 2 kroga trajata  več kot večnost. Ko na cilju dvigne roke – ne zato, ker je zmagal, ampak ker je preživel. In mi, gledalci? Mi vidimo le številko ob njegovem imenu. Mesto. Točke. Ne vidimo bitk, ki jih je bil . Ne vidimo bolečine, ki jo nosi. Ne vidimo solz za očali, prekritimi z blatom.

A tisti, ki poznamo MXGP, vemo: to niso navadni športniki. To so bojevniki. To so GLADIATORJI

motokrosa.

foto : © fotokorda // ervin k.r. 

MXGP brez Gajserja je polovičen – kdaj bo konec te suše? Navijači izgubljajo potrpljenje – Gajser, čas je za povratek!

 Avtor : Tina kordič 

3.6.2025

Ko si Gajser znova nadene čelado

Tim Gajser še vedno okreva po operaciji rame, a če sodimo po njegovih zadnjih objavah na družbenih omrežjih, gre rehabilitacija nad pričakovanji. Nasmejan, osredotočen, že z motorjem v ozadju – to so drobni, a zgovorni znaki, da se njegov povratek bliža hitreje, kot bi si morda upali upati pred tedni.

A ni edini, ki komaj čaka vrnitev. Tudi navijači postajajo vse bolj nestrpni. Naveličani so praznine, ki jo njegova odsotnost pušča na štartu, na progi, v boju za vrh. Komentarji, sporočila podpore in vprašanja »Kdaj se vrača?« postajajo vse glasnejši. Gajser ni le vrhunski dirkač – je simbol, gonilna sila MXGP karavane, ki s svojo prisotnostjo in slogom dirkanja vleče množice pred zaslone in ob proge.

Pri Gajserju nikoli ne gre zgolj za telesno pripravljenost. On ni dirkač, ki bi dirkal "na pol". Ko si enkrat nadene čelado, vklopi tisti poseben način razmišljanja, ki ga imajo le redki – iz dirkača postane zver z instinktom za ritem, linijo in napad. To ni več isti človek, ki se zadržano smehlja pred kamero. Tisti trenutek, ko zasliši štartno rampo, v njem klikne nekaj povsem drugega. In ravno to je tisto, kar loči šampione od ostalih.

Pogosto se reče, da dirkači oblečejo oklep – ne samo fizično, ampak tudi psihično. Ko se znajdejo na štartni rampi, z vsemi bolečinami, dvomi in pritiski, se v tistem trenutku prelevijo v povsem novo verzijo sebe. To je fenomen, ki ga vidimo pri velikih imenih – Gajser je eden izmed njih. In četudi se vrne "z občutkom", kot pravijo, bo to še vedno Tim. Morda malce bolj zadržan v prvih zavojih, a z istim ognjem v očeh.

Vse kaže, da ga bomo spet gledali prej, kot smo mislili. In ko se bo vrnil, ne bo zgolj prisoten – Gajser se ne vrača, da bi bil številka 10. Vrača se, da zmaga. Navijači to vedo. In komaj čakajo, da si njihov šampion znova nadene čelado.

foto : © ervin k.r. 

"Razmišljanja o Herlingsu: Je še vedno ‘The Bullet’?" Ko se iz prahu dvigne legenda"

 Avtor . Ervin kordič Rojc 

3.6.2025 

HERLINGS JE ZNOVA UDARIL – JE TO ZAČETEK NJEGOVE VRNITVE NA VRH?

Jeffrey Herlings je včeraj v Teutschenthalu pokazal tisto, kar so številni že skoraj pozabili – da je še vedno "The Bullet", eden najhitrejših in najbolj brutalno odločnih motokrosistov, kar jih je kdaj vozilo v svetovnem prvenstvu. Z zmago v Nemčiji je prekinil dolgo sušno obdobje, polno poškodb, padcev in neusklajenosti z motorjem ter ekipo. Znova je stal na vrhu z odlično vožnjo in si prislužil zaslužen aplavz tako navijačev kot tudi tekmecev.

Je to začetek novega zagona?

Vprašanje, ki si ga zdaj postavljamo vsi, je: Je bil to preblisk starega Herlingsa ali znak, da se njegova forma zares vrača? Realno gledano, Herlings fizično še ni tisti 100-odstotni stroj iz let 2018 ali 2021. Vendar pa je včerajšnja zmaga več kot samo dober rezultat – je psihološki preobrat. Po vseh kritikah, težavah z motivacijo in govoricah o morebitni upokojitvi je včeraj stopil na štartno rampo z drugačno energijo. In to se je poznalo že v prvem krogu.

Kakšne bodo posledice za nadaljevanje sezone?

Če bo Herlings ostal zdrav in mu KTM končno nudi motor, ki ga lahko obvlada in mu zaupa, potem zna postati resen dejavnik v boju za zmage na posameznih dirkah – čeprav je skupni naslov letos najverjetneje že ušel. Njegova zmaga v Nemčiji bi lahko bila tudi opozorilo za vodilne  –, da Herlings še ni rekel zadnje.

Glede na preteklost vemo, da je Jeffrey najnevarnejši takrat, ko vozi sproščeno in nima pritiska skupnega seštevka. To pomeni, da bo morda prav zdaj, ko ni favorit, začel nizati zmagovalne vožnje. In če se mu forma res začne dvigovati, bomo v drugi polovici sezone lahko priča še kakšni mojstrovini.

Ali pa je bil to le en dober dan?

Tudi to je mogoče. Teutschenthal je ena od stez, kjer se Herlings tradicionalno dobro znajde. Blatna, razbita podlaga, ki nagrajuje tehnično vožnjo in pogum – njegov teritorij. Če se v naslednjih dirkah (na bolj trših in hitrejših terenih) znova izgubi v ozadju, potem bomo včeraj gledali le še en trenutek stare slave.

Vendar pa pri Herlingsu nikoli ne veš. Je voznik, ki lahko na videz iz pepela vstane kot feniks. In po včerajšnjem dnevu se zdi, da v njem spet tli ogenj.

foto : © fotokorda 

"Pancarjeva eksplozija v Nemčiji kljub smoli – zdaj vse oči uprte v Latvijo!"

 Avtor : Ervin Kordič Rojc 

2.6.2025 

MXGP Nemčija 2025 – Jan Pancar kljub smoli do sijajnega 8. mesta! Slovenija zdaj vse upe polaga vanj

Dirkaški vikend v nemškem Teutschenthalu je znova postregel z dramatičnimi preobrati, zahtevno progo in neizprosno konkurenco razreda MXGP, a v ospredje se je – kljub vsemu – prebil Jan Pancar, ki je znova pokazal, zakaj ga mnogi imenujejo tiha sila slovenskega motokrosa. Po izjemnih predstavah v petek in soboto, ko je suvereno krojil vrh kvalifikacij, mu je v nedeljo ponagajala smola – a tudi ta ni mogla ustaviti njegovega pohoda med najboljše. Na koncu je osvojil odlično 8. mesto, kar je ob danih okoliščinah več kot zaslužen uspeh.

Že od prvih metrov petkovega treninga je Pancar deloval sproščeno, osredotočeno in hitro. V sobotni kvalifikacijski vožnji je z brezhibno vožnjo in taktično zrelostjo prišel do rezultata, ki mu je odprl vrata v ospredje nedeljskih voženj. A kot pogosto v MXGP – ni šlo brez preizkušenj.

V prvi vožnji ga je ob štartu zadržala gneča, nato pa še manjši zaplet, zaradi katerega je izgubil stik z vodilnimi. Toda Jan se ni predal. Krog za krogom je pridobival pozicije in pokazal, zakaj sodi med najtršje borce v karavani. V drugi vožnji je bila zgodba podobna – padci, kaos na progi, a neomajna odločnost ga je znova ponesla visoko med najboljše.

Skupno 8. mesto je rezultat, ki dokazuje, da Pancar ne le sodi v razred z najboljšimi – ampak jih že lovi.

In zdaj, ko je Tim Gajser še vedno v procesu okrevanja po poškodbi rame, so vse oči slovenske motokros javnosti uprte v Pancarja. On je trenutno edini slovenski predstavnik na najvišji ravni, ki se iz dirke v dirko bori z velikimi imeni svetovnega motokrosa. In navijači to čutijo – pričakovanja rastejo, podpora je vedno močnejša.

Že naslednji konec tedna, v Latviji (Kegums, 8. 6. 2025), bo imel Pancar novo priložnost, da dokaže, da je iz pravega testa – takšnega, ki ne podleže pritisku, temveč iz njega zraste. Slovenska motokros družina verjame, da je le vprašanje časa, kdaj bo Jan posegel po rezultatu, ki ga bo ponesel na piedestal MXGP.

In morda bo prav Latvija tista, ki bo odprla novo poglavje v njegovi zgodbi.

foto : © fotokorda

MXGP NEMČIJA 2025: Herlings nazaj na vrhu, a srce navijačev je osvojil Jan Pancar

 Avtor : Ervin Kordič Rojc 

MXGP NEMČIJA 2025: Napet boj v ospredju, vprašanja v ozadju

Teutschenthal, 1. junij 2025 – Jeffrey Herlings je z brezhibno predstavo v blatnem peklu nemškega Teutschenthala dosegel svojo prvo zmago po dolgem času in pokazal, da še ni za odpis. A kljub temu, da se je "Bullet" znova vrnil na zmagovalna pota, so številni pogledi ostali uprti v drugega junaka – našega Jana Pancarja, ki je s svojim nastopom navdušil tudi najzahtevnejše motocross poznavalce.

 

 Pred množico zvestih navijačev v dolini Talkessel se je danes odvila ena najintenzivnejših dirk letošnje sezone MXGP. Kljub odsotnosti nekaterih ključnih imen zaradi poškodb je bila dirka vse prej kot dolgočasna. Favoriti so znova upravičili svoj sloves, a v senci bojev za vrh je slovensko motociklistično javnost zanimal predvsem nastop Jana Pancarja .

 

Glavni boj v obeh vožnjah je potekal med vodilnimi v skupnem seštevku, pri čemer je vsak točko želel iztržiti maksimalno. Steza je bila zahtevna, polna pasti, kar je še dodatno vplivalo na razplet in povzročilo precej preobratov. Na vrhu se je vrstni red na koncu oblikoval skoraj pričakovano, a z nekaj zanimivimi presenečenji.

 

MXGP NEMČIJA – 1. vožnja: Smola za Pancarja po odličnem štartu

Na zahtevni progi v Teutschenthalu se je slovenski motokrosist Jan Pancar v prvi vožnji razreda MXGP znova izkazal z izjemnim štartom, ki ga je popeljal v ospredje že v prvem krogu. A kljub obetavnemu začetku se je vožnja razpletla precej manj ugodno, kot bi si zaslužil.

Odločilen trenutek je prišel že kmalu po štartu, ko je pred njim padel Španec Ruben Fernandez, moštveni kolega našega poškodovanega asa Tima Gajserja pri ekipi Honde HRC. Pancar se je komajda izognil neposrednemu trku, a je moral zavirati in izgubil dragocene pozicije. Nesreča mu je podrla ritem, nakar je v srednjem delu dirke še sam napravil manjšo napako in zdrsnil iz najboljše deseterice.

Kljub vsemu se je Pancar boril do konca in v cilj pripeljal na solidnem 11. mestu – rezultat, ki ne odraža povsem njegove hitrosti in potenciala na tej progi.

Junaški boj Jana Pancarja v nemškem blatu

V senci velikih imen je v Teutschenthalu svojo zgodbo napisal tudi Jan Pancar – zgodbo o vztrajnosti, jekleni volji in srčnosti, ki je kljub vsem težavam, padcem in mehanskim preglavicam zasijala v najtežjih razmerah. Ko je večina voznikov omahovala v blatni nemški pasti, je Pancar dokazal, da ni le še eden izmed tekmovalcev – temveč borec, ki ne popušča.

Ko so dirkači prihajali skozi cilj, umazani in izčrpani, je bilo jasno: Pancar si je priboril 8.mesto skupno po obeh vožnjah  , ki pomeni več kot številka na papirju. Pomeni zmago duha. S svojim nastopom je še enkrat dokazal, da spada med najbolj srčne voznike v karavani, še posebej, ko pogoji postanejo skorajda nemogoči.

Njegova vožnja v Nemčiji ni bila le športni dosežek – bila je izjava. Jan Pancar ni prišel v MXGP, da bi opazoval – prišel je, da se bori. In prav ta borbenost je tista, ki navijače znova in znova prepriča, da verjamejo vanj.

Na koncu je z izjemno vožnjo osvojil pomembne točke , kar odraža več kot le končni rezultat – odraža neomajno voljo in karakter dirkača, ki ve, da si mora vse priboriti z znojem in srcem.

Medtem ko se Herlings vrača v boj za naslov, pa je Jan Pancar znova sporočil svetu: "Tukaj sem. Ne glede na pogoje, jaz dirkam – in borim se."

 

foto : fotokorda©

JAN PANCAR PONIŽAL MXGP ELITO: PRIVATNIK, KI JE POŽRL TOVARNIŠKE ZVEZDE!

Avtor  : Ervin Kordič Rojc 

Objavljeno : 31.5.2025

JAN PANCAR ŠOKIRAL PLANET MXGP: PRIVATNIK IZ SLOVENIJE POŽRL TOVARNIŠKE ZVEZDE NA NEMŠKEM BLATU!

Teutschenthal, 31. maj 2025 – Ervin Kordič Rojc

Iz ozadja. Iz tišine. Iz garaže, kjer ni nobene bleščeče tovarniške podpore, kjer ni velikih proračunov, samo pot, znoj in garaški trud. Tam nastajajo pravi bojevniki. In eden takih je danes eksplodiral na svetovnem odru MXGP. Ime mu je Jan Pancar – fant, ki je z junaško vožnjo v Teutschenthalu pokazal  celi  eliti  svetovnega motokrosa!

Na blatnem peklu nemškega dirkališča, kjer vozijo le najmočnejši, je Pancar dokazal, da srce in odločnost tehtata več kot konjska moč in tovarniški logotipi. Start je bil silovit, toda to, kar je sledilo, je bila poezija borbenosti. Pancar je vozil, kot da gre za zadnjo dirko življenja. Brez strahu, brez kančka dvoma.

In ja, mogoče je – če si Jan Pancar.

Iz garaže v Sloveniji  do svetovnega vrha! Z očetom in nekaj zvestimi pomočniki, brez armade mehanikov in računalniških analiz, a z vero vase in s trdno hrbtenico. To ni več le lepa zgodba. To je športni fenomen. Slovenski gladiator, ki v areni MXGP dokazuje, da ni pomembno, koliko stane tvoj tovornjak – pomembno je, koliko si pripravljen tvegati, ko pade rampa.

»To danes je bilo zame osebno. Pokazati, da zmorem, da me ne morejo več ignorirati,« je po dirki rekel Jan, še ves blatast, a z očmi, ki so žarele kot zmagovalčeve.

In čeprav je bila to "le" kvalifikacijska dirka, je njen odmev glasnejši od marsikatere zmage. Svet je danes spoznal Jana Pancarja. Slovenija pa je znova dobila športnega junaka, ki ni padel z neba, ampak si je svojo pot izkopal z nohti – in z dušo, ki gori za motokros.

Jutri sledi veliki dan. Če bo Jan še enkrat pokazal to, kar je pokazal danes, se lahko zapiše v zgodovino kot eden najveličastnejših "underdog" trenutkov MXGP-ja.

...Njegova vožnja je bila suverena, pogumna in pametna. In če je kdo še dvomil, ali se lahko meri z najboljšimi – naj si pogleda današnjo predstavo, v kateri je Jan brez sence dvoma namatral vodilnega v prvenstvu, Francoza Romaina Febvreja, ki je moral priznati, da ima pred sabo izjemno hitro in nepopustljivo konkurenco. Takšen manever – v tako izenačeni in brutalno zahtevni konkurenci – zmorejo le najboljši. In Pancar je to storil brez drame, z občutkom in odločnostjo, ki je značilna za zmagovalce.

To ni bil trenutek sreče. To je bila jasna, brezkompromisna izjava: "Z Janom Pancarjem se ni več za igrati." Karavana je to začutila danes – in jutri, ko pride glavna dirka, bo verjetno še bolj jasno, da se je v ospredje zavihtel novi igralec s pristnim karakterjem, srčnostjo in neverjetno hitrostjo.

foto : © fotokorda - ervin k.r. 

Ko sanje ugasnejo v dimu: Quartararo – zmagovalec brez cilja - Solza na asfaltu: Quartararojev dan, ko je usoda rekla ne !

 Avtor :Ervin Kordič Rojc 

Objavljeno : 26.5.2025

Kruta usoda za Quartararoja: ko sanje prekine tehnika

Fabio Quartararo je na zadnji dirki MotoGP spet postal tisti »El Diablo«, ki ga je svet nekoč občudoval kot svetovnega prvaka. Po mesecih frustracij, kritik in notranjih dvomov je v soncu dirkališča končno našel svoj tempo, svojo moč – svojo dušo. Vozil je kot prenovljen človek, kot da bi nosil na plečih vse padce preteklih sezon in jih z vsako odpeljano sekundo želel spremeniti v zmagoslavje. In res je kazalo, da bo prav ta dan tisti, ki ga bo vrnil med elite.

A potem — tišina.

Ne tista zmagovalna, z zastavami v zraku in solzami olajšanja. Bila je tišina obupa. Ko je bil že v vodstvu, ko je bilo vse na dosegu roke, je njegov motor izdihnil. Dim. Stroj, ki mu je zaupal, ga je izdal. Ob robu steze je obstal nepremično, brez besed, le s pogledom, ki je razkrival vso bolečino sveta.

To ni bila le tehnična okvara. To je bila tragedija. Kruta ironičnost športa, ki zna biti v isti sapi veličasten in neusmiljen. Po dolgih mesecih trdega dela, dvomov, telesnih in duševnih bitk, se mu je končno odprlo nebo. In ravno takrat se je zaprlo.

Ko se dirkač iz najgloblje teme znova dvigne, ko verjame, ko srce bije z ritmom zmage — in mu nato stroj s hladno natančnostjo odvzame sanje — je to več kot poraz. To je tragedija športnika, ki je bil le korak od odrešitve.

Fabio Quartararo bo vstal. A rana, ki jo je pustil ta trenutek, bo ostala dolgo odprta.

V trenutku, ko je Fabio Quartararo ob robu steze sedel na vroč asfalt, ob njem pa je tiho tlel njegov motor, ni bil več zvezda MotoGP — bil je le človek. Ranljiv, izpostavljen, zlomljen. Solza, ki mu je spolzela po licu, je povedala več kot tisoč besed. Pokazala je, kako tanko je čustveno ravnotežje teh modernih gladiatorjev, ki nosijo čelade, da zakrijejo svoje strahove, in vozijo z več kot 300 kilometri na uro, da bežijo pred svojimi dvomi. A ko odpove stroj, ostaneš sam s sabo. In v tisti tišini se pokaže prava narava tega športa — neizprosna, a globoko človeška.

MotoGP ni le boj zoper tekmece, temveč tudi boj s samim sabo. In Quartararo nam je to v enem samem trenutku pokazal bolj kot kdorkoli drug.

Zame osebno je Fabio moj junak včerajšnjega dne. Čeprav mu je zmaga spolzela iz rok, je bil absolutni zmagovalec celega vikenda v Silverstonu. Ker prava veličina dirkača se ne meri le po stopničkah, ampak po srčnosti, ki jo pusti na stezi. In Fabio je to pokazal z vsem, kar je imel.

foto : ©dorna - motogp 

Jugoslovanski gladiatorji hitrosti: Čas, ko je Grobnik dihal s srcem" "Od senčnikov do svetovnega prvenstva: Doba, ko so fantje postajali legende"

 Avtor : Ervin Kordič Rojc 

Objavljeno : 19.5.2025

Zlata doba jugoslovanskega motociklizma: Ko je Grobnik bil svetišče hitrosti

V časih, ko je bil vonj po bencinu simbol svobode, ko je bila hrabrost ključ do slave in ko so se dirkači vozili bolj s srcem kot z denarnico, je državno prvenstvo Jugoslavije v motociklizmu predstavljalo vrhunec motošporta na Balkanu. Njegovo srce je utripalo na legendarni stezi – Automotodrom Grobnik pri Reki, ki še danes velja za simbol tiste nepozabne dobe.

Grobnik – več kot le steza

Zgrajen leta 1978 kot odgovor na zahteve sodobnega motociklizma in varnosti, je Grobnik kmalu postal osrednje prizorišče vseh pomembnih moto-dogodkov v nekdanji državi. Ta 4,2 kilometra dolga steza, speljana skozi kraški svet nad Reko, je bila kraj, kjer se je pisala zgodovina. Tam ni šlo le za točke in pokale – šlo je za čast, ponos in nepopisno ljubezen do hitrosti.

Več kot šport – tovarištvo in skupna strast

Kar je ta čas naredilo zares poseben, ni bilo le tekmovanje. Dirkači, kljub rivalstvu na stezi, so bili povezani v močno skupnost. Med njimi je vladalo tovarištvo, ki je presegalo državne, politične in ideološke meje. V boksih so si pomagali z orodjem, deli in tudi nasveti – saj so vedeli, da so vsi del iste zgodbe.

Dediščina, ki ostaja

Danes, ko svet motociklizma narekujejo milijoni in sodobna tehnologija, se nostalgiki radi spominjajo tistih časov, ko je bil motošport še surov, iskren in srčen. Grobnik še vedno živi – kot spomin na čase, ko je bil tempelj hitrosti za generacije jugoslovanskih dirkačev.

Silvo Habat – Prvi in edini iz Jugoslavije v kraljevem razredu svetovnega motociklizma

Ko govorimo o legendah motociklizma iz prostora nekdanje Jugoslavije, ima Silvo Habat posebno, skoraj nedotakljivo mesto. Ne le zaradi številnih zmag in naslovov na domačih stezah, ampak predvsem zato, ker je kot edini dirkač iz socialistične Jugoslavije uspel prodreti v kraljevski razred svetovnega prvenstva – GP 500 ccm, danes poznan kot MotoGP.

Preboj izza železne zavese

V času, ko so bile meje zaprte, valutni tokovi strogo nadzorovani, zahodna tehnika pa skoraj nedosegljiva, se je zdelo, da za dirkača iz Jugoslavije ni poti v svetovno elito. Toda Silvo Habat je bil izjema. S talentom, odločnostjo in trmo je storil nekaj, kar je bilo takrat skoraj nemogoče – prebil se je med svetovno elito.

Na začetku osemdesetih let je nastopil v razredu GP 500, kjer so takrat kraljevali velikani, kot so Kenny Roberts, Freddie Spencer, Eddie Lawson, Randy Mamola in Wayne Gardner. Dirkal je s privatnim motorjem znamke Honda , s katerim se je pogumno podal v boj proti tovarniškim ekipam, opremljenim z najnovejšo tehnologijo in neprimerljivo večjimi proračuni.

Pogum in surova volja

Habata ni ustavila ne pomanjkljiva oprema, ne pomanjkanje rezervnih delov. Na dirkah svetovnega prvenstva se je pogosto sam spopadal s pripravo motocikla, logistiko in celo z birokratskimi ovirami. Kljub temu je večkrat opozoril nase s solidnimi nastopi in junaškimi vožnjami, pri čemer si je prislužil spoštovanje konkurence in občudovanje gledalcev.

Za mnoge mlade navdušence po vsej Jugoslaviji je bil Habat dokaz, da tudi “naši” zmorejo – da talent in neukročena volja lahko prodreta v svetovno elito, ne glede na politični ali gospodarski sistem.

Nazaj na domače steze – Grobnik kot kraljestvo

Čeprav je svetovno prvenstvo zahtevalo izjemne napore, se je Silvo redno vračal tudi na domače steze, predvsem na Grobnik, kjer je ostal nesporna legenda. Tu je, v družbi domačih rivalov – Erjavca, Pintarja, Pavliča, Leljak, Šole in še mnogih drugih da ne naštevam vseh  – blestel kot dirkač, tehnični mojster in simbol tistega, kar je bilo v motošportu najplemenitejše.

Več kot dirkač – simbol sanj

Silvo Habat je za mnoge ostal več kot športnik – postal je simbol možnosti, vztrajnosti in sanj, uresničenih kljub sistemskim omejitvam. Njegova zgodba je danes navdih za vse generacije, ki iščejo svoj prostor pod soncem, naj bo to na dveh kolesih ali kjerkoli drugje.

Tisto, kar je najbolj zaznamovalo to dobo, pa ni bila le tekmovalnost. Bila je tovarišija. Vsi so si pomagali – si posojali dele, nudili roko v boksih, delili nasvete. Če je nekomu počila vilica, se je našla nova. Če je zmanjkalo goriva, so ga prinesli iz drugega šotora. To je bila dirkaška družina.

Zapisi v srcu, ne le na papirju

Danes, ko tehnologija kroji šport, in ko so dirkači obdani z inženirji, telemetrijo in sponzorskimi proračuni, je spomin na tiste čase še toliko bolj dragocen. Takrat je šlo za ljubezen, za obrt, za srce. Vsaka zmaga je bila ročno zgrajena, z oljnimi rokami in neprespanimi nočmi.

Silvo Habat je bil vrh tega hriba – toda hrib je stal zaradi vseh. Zato ta zapis ni le o njem – je o vsem tistem času, o vsem tistem narodu, in o vseh teh ljudeh, ki so vozili, gradili, popravljali, navijali – in predvsem verjeli.

Vsak izmed njih je prispeval delček v mozaik, ki danes velja za zlato dobo jugoslovanskega motociklizma

Danes se marsikaj meri v sekundah, konjskih močeh in sponzorskih pogodbah. A tisto, kar se je nekoč dogajalo na Grobniku in drugih stezah bivše Jugoslavije, se ne meri v številkah – meri se v spominih, pogumu in pristnem dirkaškem duhu.

To je bil čas, ko so se motorji sestavljali doma, deli skrivali pod sedeži avtomobilov čez mejo, in ko je vsak krog pomenil ne samo boj za zmago, ampak tudi dokaz, da srce lahko premaga vse ovire – tudi meje in sisteme.

Silvo Habat, Mitja Erjavec, Janez Pintar, Mitja Gustinčič,  Alojz Pavlič, Hegel, Zdravko Leljak, Ivan Šola, Zdravko Matulja .............

in mnogi drugi niso bili le dirkači. Bili so sanjarji, borci in pionirji, ki so tlakovali pot za vse, ki danes dirkajo v mnogo lažjih pogojih.

Naj bo ta zapis poklon njim – in vsem tistim neimenovanim mehanikom, očetom, materam, navijačem in prostovoljcem, ki so skupaj ustvarili eno najlepših poglavij motošporta na naših tleh.

Kajti ko so motorji utihnili , je ostalo nekaj več – zgodovina, ki še vedno živi v srcih vseh, ki se spomnijo.

Foto : © Ervin Kordič Rojc 

"Epski spopad v Mostu: Bulega na ciljni ravnini ukradel zmago Razgatlıoğluju"

 Avtor : Ervin Kordič Rojc 

Objavljeno : 18.5.2025 

Dirkaški vikend svetovnega prvenstva Superbike (WorldSBK) v češkem Mostu, ki je potekal od 16. do 18. maja 2025, je postregel z izjemnimi dirkami, rekordi in nepozabnimi trenutki za navijače.

Napeta bitka med Razgatlıoğlujem in Bulego v dirki 2

Nedeljska dirka 2 je prinesla eno najbolj razburljivih končnic v zgodovini WorldSBK. Toprak Razgatlıoğlu (ROKiT BMW Motorrad WorldSBK Team) je vodil večino dirke in bil na poti do drugega zaporednega hat-tricka na stezi Autodrom Most. Vendar pa je Nicolò Bulega (Aruba.it Racing - Ducati) v zadnjem krogu pripravil presenečenje. Na ciljni ravnini je uspel prehiteti Razgatlıoğluja in zmagal z razliko le 0,027 sekunde. To je preprečilo Razgatlıoğluju, da bi ponovil popoln vikend, kot mu je uspelo v prejšnjih dveh dirkah.

Tehnične težave Razgatlıoğluja

Po dirki je bil Razgatlıoğlu razočaran zaradi tehničnih težav, ki so ga pestile v zadnjih krogih. Izjavil je: "Ne razumem te tehnične težave, zaradi katere sem izgubil prvo mesto." Kljub temu je pokazal izjemno vožnjo in dosegel najhitrejši krog dirke s časom 1’30.379. 

Ostali izstopajoči dirkači

Danilo Petrucci (Barni Spark Racing Team) je zasedel tretje mesto, zaostal je 16,276 sekunde za zmagovalcem. Sam Lowes (ELF Marc VDS Racing Team) je končal na četrtem mestu, Remy Gardner (GYTR GRT Yamaha WorldSBK Team) pa na petem. Axel Bassani (Bimota by Kawasaki Racing Team) je zaključil dirko na šestem mestu.

Vpliv na skupno razvrstitev

Po tej dirki je Bulega ohranil vodstvo v skupni razvrstitvi, vendar se je njegova prednost pred Razgatlıoğlujem zmanjšala. Danilo Petrucci se je s tretjim mestom na tej dirki povzpel na tretje mesto v skupni razvrstitvi, prehitel je Álvara Bautisto, ki je po trčenju v prvem ovinku dirko zaključil na petem mestu.

Vikend v Mostu je ponovno dokazal, kako nepredvidljivo in napeto je lahko svetovno prvenstvo Superbike. Naslednja dirka bo potekala v Misanu, kjer bodo dirkači nadaljevali boj za naslov prvaka.

Razgatlioglu je pojasnil svoj pogled na njuno epsko bitko: „Zame je bila to smola, saj sem v vsakem krogu tako močno pritiskal. Vložil sem res veliko truda. V zadnjem krogu, v zadnjem ovinku, ne razumem zakaj. Izgubil sem prvo mesto. Zaradi tega sem zelo jezen. Običajno me je Ducati vedno prehitel po šahovnici. Morda je bilo krivo gorivo ali elektronika, vendar čakam na odgovor ekipe. To ni dobro, saj sem v vsakem krogu pritiskal, prav v zadnjem krogu in na ravnini pa sem izgubil P1. Nisem zadovoljen.

„Običajno je Ducati zelo močan v zadnjem ovinku in na ravnini. V prvem zavoju ni bilo mogoče napasti. Poskusil sem z drugačno strategijo. Na začetku dirke sem samo sledil Nicolu in vozil normalno ter pazil na zadnjo pnevmatiko. Nato sem začutil, da sem pripravljen voziti sam, in ga prehitel. Na dirki sem običajno lahko držal močan tempo, vendar sem se ob koncu dirke začel vrteti. Na ravnini sem veliko izgubil, ker je bil Ducati tako močan. Z vsakim krogom se je zaostanek zmanjševal. V zadnjem krogu sem zaradi nerazumljive tehnične težave izgubil P1. Na začetku dirke smo imeli dober boj.“

foto : © sbk 

"Ko talent sreča jekleno voljo: Márquez – fenomen brez primere"

 Avtor : Ervin Kordič Rojc 

Objavljeno : 15.5.2025  

"Agostini ima prav – takšnega talenta še ni bilo"

Marc Márquez pri 32 letih ni samo izjemen dirkač, temveč tudi fenomen, ki presega meje običajnega v svetu motošporta. Ko danes gledamo, kako se še vedno bori za zmage in premaguje bistveno mlajše, telesno sveže in tehnično izjemno podkovane tekmece, ne moremo mimo dejstva, da gre za enega največjih talentov, kar jih je motociklistični šport kdaj koli videl.

Njegova kariera ni bila samo zmagovalna – bila je tudi boleča, kruta in polna ovir. Številne poškodbe, še posebej tista huda zlomljena roka leta 2020, bi marsikoga zlomile. A Márquez se je vračal. Ne enkrat, ne dvakrat – znova in znova. In ne samo, da se je vrnil – danes ponovno zmaguje. To ni več samo zgodba o hitrosti, ampak zgodba o neuničljivi volji, mentalni trdnosti in neprimerljivem tekmovalnem duhu.

Ko nekdo, kot je Giacomo Agostini – 15-kratni svetovni prvak in živa legenda – reče, da takšnega talenta zgodovina motorizma še ni imela, to ni izjava iz vljudnosti. To je priznanje velikana drugemu velikanu. Márquez združuje vse: naravni talent, natančnost, agresijo, iznajdljivost in neustrašnost. Je dirkač, ki lahko prehiti tam, kjer drugi niti ne poskušajo, in ki čuti mejo oprijema tako intuitivno, kot bi imel senzorje v zapestju.

Najpomembneje pa je, da je Marc Márquez redefiniral, kaj pomeni biti šampion. Ni več pomembna samo mladost. Pomembna je izkušnja, znanje, srce – in Márquez ima vse to. Če bo nadaljeval tako, kot kaže letos, bo njegova zgodba ena najbolj navdihujočih v zgodovini motociklizma.

In morda – le morda – bo nekoč tudi njegovih naslovov toliko kot Agostinijevih. Čeprav jih bo dosegel na popolnoma drugačen način – s padci, povratki in s srčnostjo, ki jo ima le redkokdo.

foto : © dorna  

"Zarcojev dan slavja: Francija po 71 letih končno dočakala zmago v Le Mansu!"

 Avtor : Ervin Kordič Rojc 

Objavljeno : 12.5.2025

Zgodovinska zmaga: Johann Zarco prvi francoski zmagovalec domače dirke MotoGP po letu 1954!

Le Mans, 11. maj 2025 – MotoGP je danes dobil novo zgodovinsko poglavje, ko je Johann Zarco s sijajno in nepopustljivo vožnjo osvojil Veliko nagrado Francije na legendarnem dirkališču v Le Mansu. Po 71 letih je tako Francija končno dočakala domačega junaka na najvišji stopnički – zadnji, ki mu je to uspelo, je bil Pierre Monneret davnega leta 1954.

Zarco, dolgo časa znan kot »večni kandidat za zmago«, je danes zlomil uroke in dvome, ki so ga spremljali skozi večino kariere. Pred domačimi navijači, ki so množično napolnili tribune in ustvarili električno vzdušje, je pokazal mojstrsko vožnjo, polno odločnosti, natančnosti in hladnokrvnosti.

Dirko je začel odločno, ostal na dežnih gumah , klub zmedi med ostalimi , ki so se odločili menjevat motorje  z različnimi gumami (slick - dežne)  je od  samega štarta vozil preudarno 
in nato zadržal vodstvo kljub močni konkurenci vse do cilja. Tlak, ki ga prinaša dirkanje pred domačim občinstvom, je le še podžgal Zarca, ki je s to zmago presegel svoje dosedanje podvige in se z zlatimi črkami zapisal v zgodovino francoskega športa.

Ob prihodu v cilj so se tribune Le Mansa dobesedno zatresle. Navijači so skandirali njegovo ime, zastave so vihrale, solze sreče pa so orosile oči mnogih – tudi sam Zarco ni mogel skriti čustev.

»To je največji dan v mojem življenju. Hvala Francija, hvala vsem, ki ste verjeli vame! To sem sanjal vse od začetka kariere,« je v solzah povedal novi francoski heroj.

Zarco je s to zmago končno dopolnil svojo kariero, ki je že vsebovala številne uvrstitve na stopničke, a nikoli prej zmage v kraljevskem razredu – še posebej ne doma. Danes se je to spremenilo.

Francija ima znova MotoGP zmagovalca. In to doma.

Johann Zarco – le héros de la République!

Foto : ©dorna